Mobilna verzija
16:51 27. julij 2017

Zdrava zaobljuba: Peš izpod Košute v Strunjan

Alma Glumac
0 Posodobljeno: 09:20 / 11.7.2017

Se še spomnite … S projektom Zdrava Slovenija smo spodbujali male, ampak velike zgodbe posameznikov. Zgodbe posameznikov, ki so nam lahko zgled, nas motivirajo, nam pomagajo iz začaranega kroga, da naredimo korak naprej k boljšem počutju, bolj zdravemu življenju.

Romana in Maruša

Maruša in Romana Turk: "Po tej izkušnji vse bolj verjamemo vase!"

V januarju smo nagovarjali poslušalce in bralce, da nam zaupajo svojo zdravo zaobljubo. Odziv je bil res odličen in prejeli smo več kot 500 prijav! Izmed prijavljenih smo izbrali 15 finalistov, ki so si zadali različne cilje in se trudili po svojih najboljših močeh, da se držijo oziroma uresničijo svojo zdravo zaobljubo. Njihove zgodbe smo predstavili v naših medijih in spet naleteli na super odziv. Nad akcijo so bili navdušeni tudi vrhunski športniki – olimpijci, ki so našim finalistom namenili nekaj spodbudnih besed. Na koncu pa se je vsak izmed finalistov moral potruditi sam in najti dovolj motivacije, da ni ostalo samo pri izrečeni zaobljubi.

Akciji ZDRAVA SLOVENIJA se je pridružila finalistka Romana Turk, ki si je zadala zaobljubo, da bo šla letos skupaj s hčerko, peš od doma, iz Podljubelja, na morje.

In res …

V četrtek, 6. 7. ob 6.00 sta začeli s hčerko Marušo izpolnjevati Novoletno zaobljubo! Prostovoljno se jima je pridružila tudi Ajda Vodnjov. Na dolgi poti od Podljubelja do Strunjana pa so imele (vsaj nekaj kilometrov) kar nekaj podpornikov in spremljevalcev.

Načrt je bil sledeči:
1. dan: Podljubelj - Ljubljana,
2. dan: Ljubljana - Predjama,
3. dan: Predjama - Kozina,
4. dan: Kozina - Strunjan.

Dogovorile so se, da bodo dolžino poti na dan prilagajale telesnim zmožnostim in da bodo hodile po stranskih poteh, del po Jakobovi poti.

Na vprašanje, ali so z Marušo v sorodu ali prijateljice, Ajda Vodnjov odgovarja: »Ker ni tako primerne slovenske besede, si bom sposodila angleško besedo: sisters in law. Tako si z Marušo deliva precejšen del zanimivih izkušenj in dogodkov. Ker sem športni navdušenec in nemirni duh, si enostavno nisem predstavljala, da ne bi dodala še ene skupne izkušnje med življenjske dogodke. Predvsem tako zanimive! Vesela sem, da me je tudi Romana sprejela zraven pri izpolnjevanju njene zaobljube 2017. Dolga pot bo tako še bolj pestra.«

Priprave na pot

Romana nam je zaupala, kako so potekale priprave: »Prehodile bomo približno 160 km. Zato je bilo potrebno zelo skrbno, pametno polniti »ruzake«. Poleg obveznih športnih oblačil, zaščite pred žgočim soncem, vode, energijskih ploščic in oreškov, le po en šampon, eno tekoče milo, ena zobna pasta, en telefonski polnilnik za vse tri pohodnice. (Šminkiranja ne bo!) Obvezno so v naših nahrbtnikih tudi rezervni, unošeni športni copati, anoraki za zaščito pred dežjem. Pomembne so tudi dobre nogavice. Zahvaljujemo se podjetju VIK, ki nam je poklonilo vrhunske CEP nogavice. Nahrbtniki so opremljeni z odsevniki, da bomo vidne na cesti. Doma pa bo ostal dežnik. Zanj je zmanjkalo prostora. Oblačila za »zaključno žurko«, če nam uspe priti na cilj, bo pripeljal Marušin partner Žiga, v Strunjan. Napolnjen nahrbtnik tehta približno 7 kg.«

Načrtovana pot

1

Načrtovana pot iz Podljubelja do Strunjana.

1. dan:

Prvi dan so prišle do centra Ljubljane, kjer so pred Sobo 102 posnele selfi.

soba 102 prvi cilj

Prvi dan, prvi cilj: Soba 102 v centru prestolnice.

Maruša Turk nam je zaupala:

»Glede žuljev sem jo malo bolje odnesla kot mami in Ajda. Onidve imata kar uboge nogice, ampak grizemo! Bolečine so prisotne, vendar bomo zdržale! Jutri upamo, da vstanemo in veselo naprej do Predjame. Danes smo hodile 9,5 ur z vsemi postanki pa smo bile v 11 urah na cilju.«

Zaključki po prvem dnevu: »Ja, nič, še tri dni, pa smo dol na morju! Prva stvar, ki mi je prišla na misel, je bila hrana, ker cel dan nismo jedle in pa seveda pivo.«

2. dan:

»V petek smo startale proti Vrhniki, vmes rezale čevlje in počivale pri prijazni gospe na Drenovem griču št. 15. Za malico nam je podarila paprike in vodo,« se je zasmejala Maruša.

rezanje čevljev

Žulji so bili prehudi, morale so odrezati del čevljev!

»Nadaljevale smo proti Logatcu in velik del poti prehodile po gozdnih poteh, kjer naj bi bilo območje medveda! Na ta račun smo se hecale, da, če pride medved mu tudi zbežati ne moremo, ker imamo tako težke noge. Ko smo zapustile Logatec, se je zabava šele začela, saj je bila pot do Predjame zelo hribovita. Vzpona na Kalce ni in ni bilo konca, noro res (smeh). Ta dan smo se komaj »primajale« do Predjame ... Mami je rekla: 'Tale Predjama zna biti za nas jama (smeh)!'

No, po 48 km smo le prispele.«

3. dan:

»Za tretji dan smo planirale največ kilometrov (54 km), a to smo vedele le me,« nadaljuje z opisom dogodivščine Maruša. »Nobenemu nismo povedale, da imamo namen tretji dan že priti na morje (Koper). Vsi so se namreč pred našim startom malo »norca delali«, da »babe ne vedo, koliko je to dolgo«. Vsem smo povedale, da imamo plan četrti dan priti do Kozine in nato do morja. A seveda, me smo startale proti Kopru. Že takoj v Predjami smo približno dva kilometra naredile v prazno, ker smo zašle. Pot smo nadaljevale malo po cesti, malo po poteh, ki se jih je komaj videlo (pod daljnovodi). Pred prvo pavzo smo prehodile 26 km in se ustavile v Divači. Bilo je noro vroče. Ko smo prišle v Divačo, smo kupile vodo in nadaljevale pot do Lipice. Ponovno smo počivale tik ob italijanski meji, kjer nam je prijazni gospod dal malo sadja. V Duty Free Shopu smo kupile vodo in sladoled, prijazni trgovci pa so nam podarili testrčke parfumov. Še danes se smejimo, če je bilo mogoče to zaradi naših vonjav po celem dnevu hoje (smeh). Od meje nam je ostalo še 22 km do Kopra. Noro ... ob 19 uri: 34 stopinj, sam asfalt … Res noro ... Ko je bila ura pol devetih zvečer, smo se morale pri Kopru ustaviti in končno nekaj pojesti. Potem smo pot nadaljevale do Kopra in po 17 urah (ob 23:30), ter vsega skupaj 59 km, dosegle cilj ... KOPER. Noro, najdaljši dan!!

prihod Koper

Prihod v Koper.

Ampak uspelo nam je. Predvsem smo vse presenetile, ko smo se javile že iz Kopra (smeh)!

Četrti dan nam je ostal samo sprehod do Strunjana. 12 km. Smo se že spraševale, če se sploh splača startati, ker je tako malo km-jev (smeh).

OB PRIHODU

Cilj je dosežen!

Vtise še zbiramo, ampak bilo je noro in nepozabno. To, da bo uspelo meni in Ajdi, je bilo dokaj jasno, glede na to, koliko se ukvarjava s športom, ampak mami je res presenetila. Super, super, super. Bila je tako dobra izkušnja, da sta mami in Ajda danes na plaži že kovali plan za naslednje leto.«

ZA KONEC je misli strnila Romana Turk, ki je uresničila novoletno Zdravo zaobljubo in skupaj s hčerko Marušo in prijateljico Ajdo prehodila pot IZPOD KOŠUTE V STRUNJAN:

Žulji še skelijo, a glava je lahka, misli bistre, počutje krasno.
Premagale smo bolečino, utrujenost, nezadovoljstvo, vročino, strah, predsodke:
Ko boli noga bolj kot rama, pozabiš bolečino.
Ko je pred tabo še »doooooolgih ZADNJIH 10 km«, pozabiš utrujenost.
Ko srečaš prijazne ljudi, ki te spodbujajo, pozabiš nezadovoljstvo.
Ko teče od tebe in se poliješ z zadnjo vodo iz plastenke, odmisliš vročino.
Ko vidiš lepoto gozdne poti, pozabiš na strah pred medvedi.
Ko desetine kilometrov ni niti hiše, niti enega WC-ja, pozabiš predsodke.

Pa za to ne potrebuješ psihoterapije. Samo na pot moraš. In ni treba iti daleč. Slovenija je čudovita.

Med hojo smo klepetale, obdelale ves »rumeni tisk«, govorile o naših temah: kemiji, matematiki, fiziki, pravu.

Primer: Maruša - matematik, fizik: »Opravile smo 1/3 od ½ poti…« Z Ajdo se le spogledava.
Jaz – učiteljica kemije: » Kakšna pa je kemijska sestava sojinega jogurta ... Ej punci, ali sta videli ta tabla pravi, da je do Trsta še 12. km, pred 500 m pa je na kažipotu pisalo le še 7 km!!!!
Maruša: »Ja, sem opazila.«
Ajda - pravnica: »Ali sta prepričani, da kažipota kažeta v isto smer?«
Bile pa smo veliko tiho. Bolj težko je bilo, večja je bila tišina. Vsaka je imela monolog sama s sabo.
Maruša (naš navigator) je hodila prva, Ajda (naša vremenarka in mediatorka) je hodila med nama, jaz (brez posebne funkcije) zadnja.

Preživele smo hude, a NEPOZABNE dni. Po tej izkušnji vse bolj verjamemo vase.
Za to doživetje se zahvaljujem »mojima puncama, motivatorkama, trenerkama« Maruši in Ajdi.
Zahvaljujem se vsem , ki so nas pospremili na pot, prišli pozdravit v Ljubljani, in prišli počakat v Strunjan.
Hvala Marušinemu sodelavcu, da nas je zgodaj zjutraj, kar med zajtrkom, sprejel v svoj dom, da smo lahko prvič prerezale moje čevlje.
Hvala vsem, ki so nas spodbujali, mislili na nas.

odhod Koper

Nasmejana druščina v Kopru!

... In nenazadnje, hvala ekipi Svet 24si.

Vaš prispevek