Mobilna verzija
12:32 24. julij 2017

Tomaž Prašnikar izdeluje stare ruzake

Lidija Markelj, Dolenjski list

Tomaž Prašnikar iz Dobrave pri Škocjanu je v 81. letu še vedno čil in poln energije, rad dela zunaj, a velik del dneva še vedno preživi tudi v svoji hišni delavnici, saj je izučen sedlar in tapetnik.

tomaž PrasnikarRuzak

Tomaž Prašnikar slovi predvsem po izdelavi starih zelenih nahrbtnikov. Foto: L. M.

Prašnikar je mnogim znan tudi po tem, da še vedno izdeluje starinske popotniške in lovske nahrbtnike. Saj se morda še spomnite tistih zelenih nahrbtnikov oziroma ruzakov, kot smo jim rekli, z več žepki in usnjenimi pasovi, ki so jih z veseljem na delo v gozd ali vinsko gorico nosili naši starši ali dedki. V kakšni prodajalni se jih seveda še da dobiti, a Tomaževi so ročno izdelani, kar pomeni, da so tudi zelo trpežni. Prvega je sešil leta 1984, bolj po naključju, pravi. Nato je nahrbtnike izpopolnjeval – njegovi so drugačni od starih, ki so bili iz surovega platna. Dno je naredil iz usnja, mesta, kjer se je pogosto trgalo, je ojačal, naramnice podložil z mehkim filcem … Je natančen in z izdelkom mora biti v prvi vrsti zadovoljen sam.

Veliko delal za konjski šport

Tomaž Prašnikar je doma iz Izlak pri Zagorju in se je na Dolenjsko preselil leta 1962. V Kranju in Ljubljani je v petdesetih letih prejšnjega stoletja obiskoval usnjarsko šolo in jo zaključil z odliko. Nekaj časa je delal v rudniku, na Dolenjskem pa si je kruh služil kot avtomobilski tapetnik v nekdanjem novomeškem podjetju IMV in imel zasluge za razne izboljšave.

V domači delavnici tudi kot upokojenec še vedno izdeluje različne usnjarske izdelke: nožnice, etuiji, pasove, torbice, opasače, nahrbtnike, role za pištole. Nekoč je veliko tapiciral stole in klopi, tudi kočije. Veliko je delal tudi za konjski šport, ki je v šentjernejski in škocjanski dolini zelo razvit. Mnogi konjarji še imajo njegove uzde, vajeti, celo sedla in komate. V glavnem dela iz češkega usnja, ki ga naroči pri nas.

Kot pravi usnjarski in sedlarski mojster, ki ima za svoje delo odprto dopolnilno dejavnost, je danes največ popravil, marsikdo pa naroči tudi nov izdelek, pri čemer ljudem z veseljem ustreže.

Svet Prasnikar Franc

Ponosen je na lovsko sobo, kjer so na stenah številne trofeje. Foto: L. M.

Lovec, rogist, slikar

A Tomaž Prašnikar počne še marsikaj. Obiskovalcu rad pokaže tako imenovano lovsko sobo, v kateri so na stenah številne trofeje njegovih ulovov – različnih divjadi, a videti je tudi nagačenega dihurja, kuno belico, vodomca, čapljo. Tomaž je namreč že vrsto let lovec Lovske družine Šentjernej in še pri 79 letih je s preže na Javorovici ustrelil divjega prašiča. Tudi glasba mu ni tuja – štiri desetletja je prepeval v Šentjernejskem oktetu, 15 let pa je bil tudi rogist pri šentjernejskih rogistih.

V roke pa Tomaž rad prime ne le puško, ampak tudi čopič. Že kot fantič je bil odličen risar, zdaj pa je ljubiteljski slikar in kipar.

V Prašnikarjevi delavnici bodo šivalni stroji še brneli, dokler bo Tomažu služilo zdravje, saj mirovati preprosto ne zna. Usnjarskega dela je naučil tudi sina, ki je zdaj sicer v službi drugje, a morda mu bo to znanje nekoč prišlo še prav in bo nadaljeval očetovo obrt, meni naš prijazni in nasmejani sogovornik Tomaž.

Vaš prispevek