Med vzletom misije STS-51-L je 28. januarja 1986 73 sekund po vzletu zaradi okvare nosilca ene od raket na trdo gorivo vse skupaj razneslo na drobne koščke, umrlo je vseh sedem članov posadke, od katerih je bila med njimi tudi civilistka, učiteljica. Nesreča je za dve leti ustavila program Space Shuttle in šele po velikih nadgradnjah preostalih shuttlov je 1988 v vesolje poletel Discovery.
Challengerja so poimenovali po britanski korveti HMS Challenger, ki je v letih 1872 do 1876 opravljala oceanografsko raziskovalno misijo. Challenger je bil tretji vesoljski čolniček (za Enterprise in Columbijo), ki je prvič poletel aprila 1983 in na leto opravil kar tri misije. V Challengerju se je zgodilo veliko premier - z njim je v vesolje poletela prva Američanka, prvi temnopolti Američan, Nizozemec in Kanadčan. Challenger je tudi prvi vzletel in pristal ponoči.
Vzroki za nesrečo
Tragedija Challengerja je močno vplivala na vesoljske polete, saj so Američani za dve leti ustavili vse aktivnosti programa, do katastrofe pa je privedla banalna napaka. V času pred izstrelitvijo in na sam dan izstrelitve so bile temperature nenavadno nizke, zato so strokovnjaki iz podjetja Thiokol, ki se ukvarja z vzdrževanjem motorjev na trdo gorivo, izrazili zaskrbljenost. Nizke temperature naj bi povzročile krhkost gumijastih tesnil na motorjih, kar bi pomenilo uničenje plovila. Vseeno je padla odločitev, da se izstrelitev izvede.
Vzlet se je začel normalno, vendar so kamere približno eno minuto po vzletu posnele ogenj, ki je izhajal iz desnega motorja na trdo gorivo. Ta ogenj je povzročil visoko temperaturo, ki je uničila povezavo motorja z glavnim tankom in začela taliti steno glavnega tanka. Zaradi tega je motor odpadel in zadel glavni tank s tekočim vodikom in kisikom. Plovilo je začelo bočno drseti in je na višini 15 km razpadlo zaradi velikih preobremenitev. Oba motorja na trdo gorivo sta nadaljevala let, zato so ju daljinsko razstrelili.
Kabina s posadko je nadaljevala vzpon do višine približno 20 km, nato pa je začela padati proti oceanu in je po slabih treh minutah dosegla površje.
Vzrok smrti astronavtov je bil najverjetneje udarec sile okoli 200g, ko je kabina s posadko treščila v ocean. Obstaja precejšnja verjetnost, da so bili nekateri člani posadke ob razpadu plovila živi in pri zavesti, saj so kasneje našli tri uporabljene zasilne sisteme za oskrbo z zrakom, ki jih je bilo treba sprožiti ročno.
Sledeča preiskava je pokazala, da rešitev posadke tudi z moderno opremo po razpadu raketoplana ne bi bila mogoča. Osvajanje novih meja je vedno tvegano početje, tragedija se je vesoljskim čolničkom zgodila še pred 15 leti, ko je med vračanjem na Zemljo pri vstopu zgorel raketoplan Columbia.
