Na fotografiji, ki je iz Kim Phuc naredila živeč simbol vojne v Vietnamu, njene opekline niso vidne – le agonija, ko je povsem gola tekla proti kameri z razprtimi rokami. Gola, ker si je s telesa strgala goreča oblačila.
Twitter
Njena koža se zdravi.
Več kot štirideset let pozneje lahko svoje brazgotine skriva pod dolgimi rokavi, a obraz občasno le izda bolečino, ki jo je doživela med napadom z napalmsko bombo. Ponovno združena z NickomUtom – fotografom, ki je ovekovečil njeno trpljenje in s tem pripomogel k obratu v javnem mnenju v Združenih državah Amerike – je odpotovala v Novi svet. Končno ima možnost, da se pozdravi. »Dolga leta sem bila prepričana, da bom brez brazgotin in bolečin šele v nebesih,« je ob prihodu v Miami, kjer je bila naročena pri dermatologu, specializiranem za lasersko zdravljenje opeklin, povedala navdušena KimPhuc.
Wikipedia
Bolečine brez konca in kraja
V drugi polovici prejšnjega meseca je dvainpetdesetletna Phuc začela z nizom laserskih terapij, ki naj bi zgladile in zmehčale bledo, zatrdelo tkivo brazgotin, ki segajo od njene leve dlani pa do vratu ter čez večino njenega hrbta. Kar pa je še pomembnejše: zdravljenje naj bi odpravilo bolečine, ki jo mučijo od tistega usodnega dne.
Danes petinšestdesetletni Ut je bil tisti, ki je 8. junija leta 1972 fotografiral Phuc, potem ko je vojska demokratičnega južnega Vietnama pomotoma bombardirala njeno vas Trang Bang. Odpeljal jo je v bolnišnico, nato pa oddal svoje fotografije. Tista s Phuc mu je prinesla Pulitzerjevo nagrado. Deklica je utrpela opekline, ki so prekrivale več kot eno tretjino njenega telesa. V tistem času je to pomenilo skoraj gotovo smrt.
»Nobena operacija, nobeno zdravilo, noben zdravnik mi ne more ozdraviti srca. To zmore samo Božja ljubezen. Upam le, da nekega dne te bolečine ne bom več čutila.« - Kim Phuc
Gibljivost je ohranjala z rednim izvajanjem bolečih vaj, čeprav leve roke še vedno ne more iztegniti, tako kot lahko iztegne desno. Z levo se le stežka loteva že najbolj preprostih opravkov, kaj šele, da bi lahko igrala klavir, kot je sanjala. Phuc, ki je z možem Toanom Huyem Buijem na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja prebegnila v Kanado, pravi, da je bolečina najhujša ob menjavi letnih časov. Danes z možem in dvema sinovoma starosti enaindvajset in osemnajst let živi v Torontu. A verjetno najhujša bolečina, ki jo izkuša, je tista v njenem srcu, kot pravi. »Nobena operacija, nobeno zdravilo, noben zdravnik mi ne more ozdraviti srca. To zmore samo Božja ljubezen. Upam le, da nekega dne te bolečine ne bom več čutila,« je o svoji veri dejala Phuc.
Upanje ostaja
Phuc je za Uta kot hčerka. In ko potuje v Vietnam, še vedno vidi sledove vojne – otroke, rojene z defekti, in ljudi z brazgotinami. Zato je vesel, da jim tehnološki napredek prinaša upanje. Phuc že opaža napredek – njene brazgotine so pordečele, postajajo pa vse bolj srbeče. Njena koža se zdravi.
Wikipedia
