Mobilna verzija
05.05 30. april 2017

Pandemija depresije ali farmacevtski konstrukt?

Urška Krišelj Grubar/revija Zarja

Za moškega, posebno ker je še psihiater, je nenavadno iskren. Pravi, da si ne more predstavljati svojega dela brez soudeleženosti, brez tega, da je s klientom v istem čolnu. Kdo vse je Miran Možina?

miran mozina

Mag. Miran Možina, psihiater in psihoterapevt. Foto: Mateja J. Potočnik

Ob pogledu na nazive, ki krasijo njegovo ime, bi kdo v strahospoštovanju kar obmolknil. Predavatelj, magister, doktor medicine, specialist psihiater, psihoterapevt, direktor Fakultete za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani. Pa tudi urednik znanstvene in strokovne revije za psihoterapijo Kairos in še marsikaj. Prav v zadnji številki je z veliko iskrenosti in samorazkrivanja napisal uvodnik o melanholiji, ki nas je nagovoril. Kljub vsem zvenečim nazivom se je lotil prvoosebne pripovedi, v kateri pokaže, kako se sam srečuje z melanholijo. Naučil se jo je polno občutiti in se počasi z njo vse bolj spoprijateljiti. Nič več ne beži pred njo.

V istem čolnu s klienti

»Najbolj zdravilen za kateri koli odnos je človek, ki je spravljen sam s seboj. Tak pa je lahko le tisti, ki je objel svoje lastne sence. Jih je pretrpel in zato zdaj iz svoje razkošne polnine lahko zasveti in žari.« (C. G. Jung)

To sposobnost, da zna z empatijo sesti v isti čoln s sogovornikom, sem lahko začutila na dan pred Prešernovim praznikom, ko sva se srečala v njegovem delovnem prostoru. Pogovor je moji radovednosti razprl krila. Se je sočutja mogoče naučiti? Zdi se mi, da mu to odlično uspeva. Za mano so prišle k njemu na redno mesečno supervizijo socialne delavke in takoj sem začutila sproščeno razpoloženje med njimi. Slovenija potrebuje veliko ljudi, ki znajo prisluhniti sočloveku v težavah. Po novem večkrat slišim besedo pretočen in zanj to vsekakor velja. Čutim, da se ne boji človeške bližine in da zaupa. Kar stopi v sogovornikove čevlje. Prijeten občutek. Ampak ali ga to ne utrudi? Odgovori, da mu je soočanje z lastnim trpljenjem in predelovanje lastnih duševnih bolečin omogočilo, da zmore lažje začutiti ljudi v stiski in jim pomagati, hkrati pa se lažje razmeji od njihovih bolečin. »Ne morem si predstavljati svojega dela brez človeške solidarnosti in soudeleženosti, ko nazivi stopijo v ozadje in ko se s klientom srečava kot človeka, kot bivanjska sopotnika, ki po razburkanem morju življenja veslava v istem čolnu.«

Pandemija depresije v sodobni družbi

V potrošniški družbi se v zadnjih desetletjih vse bolj širi hedonistična zapoved Uživaj! Sreča naj ne bi bila samo dokaj redka in naključna gostja, kot nam poje Frane Milčinski Ježek, ampak kar naša stalna spremljevalka. Pretirana pričakovanja, ki jih razpihuje v dobiček naravnana zabavna industrija, spreminjajo srečo in užitek v prisilo. Ta svet naj bi za nas postal raj s kakšnim koščkom (ali celo popolnoma brez) pekla vmes.

Statistika pa nam kaže sliko, ki bolj potrjuje Ježkovo izkušnjo. Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje je bilo v Sloveniji v letu 2013 izdanih 450.000 receptov za zdravila proti tesnobi in 525.000 za antidepresive. Od leta 2008 do 2014 je bilo izdanih 6,7 milijona receptov, od tega za 24 odstotkov prebivalstva za anksiolitike in za 23 odstotkov za antidepresive. V letu 2015 je bilo v Sloveniji za zdravila za bolezni s področja duševnega zdravja izdanih 1,248.144 receptov v vrednosti 24,692.107 evrov. S temi številkami smo se prebili v evropski vrh.

Možina pove, da sodobna medicina oziroma psihiatrija pojma melanholija tako rekoč ne uporablja več, nadomestila jo je beseda depresija. Drugače od melanholije, ki je bila od renesanse naprej predvsem v umetnosti in filozofiji razumljena kot prehodno stanje in kot mogoči vir navdiha za ustvarjanje, današnja medicina depresijo vidi predvsem kot patološko stanje oziroma kot bolezen. Farmacevtska industrija spodbuja tak pogled, ker si s tem širi trg za prodajo antidepresivov in anksiolitikov. To se žal odraža tudi v sodobni psihiatrični praksi, ki daje prevelik poudarek zdravljenju depresije z zdravili in zanemarja eksistencialni psihoterapevtski in psihosocialni – skupnostni pristop, kar pripomore k njenemu poglabljanju in pandemičnemu širjenju.

Melanholija: pogled od znotraj

»Melanholično razpoloženje doživljam kot protislovno – kot mešanico občutka praznine in obilja, tegobe in navdiha, teme in svetlobe, ugašanja in vžiganja biti ...«

Če sodobna medicina gleda na depresijo iz tretjeosebne perspektive, je poetični pogled na melanholijo neizogibno prvooseben. To pomeni, da jo pogledamo in opišemo na podlagi lastne izkušnje, kar je v svojem eseju storil tudi Možina: »Nehal sem se upirati trenutkom, ko me preplavijo hrepenenje, žalost ali tesnoba, ko upade energija in ugasne veselje ali ko me preplavi občutek osamljenosti in se zatemni smisel lastnega početja. Raje se tej temnejši paleti lastnega doživljanja čuječe predam in pustim, da sama izzveni. Na srečo mi do zdaj tudi v najbolj zahtevnih življenjskih krizah, ko sem se globlje pogreznil v melanholično močvirje, ni bilo treba seči po zdravilih, ampak sem svoja melanholična občutja izkoristil za spoznavanje samega sebe, kar me je potem vodilo v nove korake osebne rasti, v nova poglavja ustvarjalnega dela in skupnostno povezovalne akcije.«

Je melanholija bolezen ali značilnost izjemnih ljudi?

»Po eni strani se ob melanholičnih ugrezih počutim poraženega, po drugi strani prav ob predaji začutim novo, bolj ranljivo, krhko in zato na neki čudežni način polnejšo kakovost bivanja.«

Poetična perspektiva daje besedi melanholija drugačen, pozitivnejši zven. Melanholije ne označi za bolezen, ampak vidi, da nadarjeni lahko na podlagi melanholičnih izkušenj ustvarjajo izdelke, v katerih se kolektivno prepoznamo in ki ohranjajo ideale. Melanholija ni nujno le tegoba, ampak je lahko tudi navdih, ni le breme, ampak je priložnost za osebno rast. Možina pogosto išče navdih pri pesnikih. Blizu mu je na primer Kajetan Kovič, ki nekje pravi: »Da se luči zaveš, / moraš jo ugasniti. / V temi nebitja prodreš / v večno uganko biti.« S pomočjo stihov spoznava razsežnosti in možnosti melanholije in tudi sam ustvarja nove opise. »V bolj melanholično obarvanih dnevih lahko tudi po večkrat zaniham med praznino, v kateri se vse običajne dejavnosti zdijo votle, brez prave vsebine, in nenadnim navdihom, ko srce lahko postane tako polno, da bi lahko objel ves svet in obdaroval s hvaležnostjo in toplino vsakogar, ki bi ga srečal, tudi tiste, ki so me prizadeli.«

Večgeneracijski prenos melanholije – molk ni vedno zlato

V sodobni kulturi, ki zapoveduje čim več zabave, sreče in užitka, ugaša zgodovinski spomin, predvsem tisti del, ki je povezan s travmami (vojne). Vse pogoste lahko slišimo mlade ljudi, ki poudarjajo, da se ni treba obremenjevati s preteklostjo, s stiskami, ki so jih doživljali starši, dedje in drugi predniki. Postalo je moderno, da se na vse požvižgamo in se osredotočimo na trenutek, ki ga edinega imamo. Možina pa opozarja, da »razumski sklep o pozabi zgodovine ne odreši nakopičene stare čustvene bolečine, ampak se s pretiranim potlačevanjem travmatskega spomina lahko ujamemo v prisilo njegovega obnavljanja tu in zdaj«. Pravi, da to potrjujejo številne sodobne raziskave o medgeneracijskem prenosu travm, ki se vrežejo v naše telo. Pretresljivo je, da se travme pogosto prenašajo na naslednje generacije prav z zanikanjem in molkom.

Možina se spominja svojega molčečega očeta: »Kot partizanski zdravnik je seveda v vojni marsikaj videl in doživel, a o tem ni govoril. Z molkom me je poskušal zaščititi in mi omogočiti lepše življenje, kakor ga je imel sam v mladih letih. Žal je njegova skrajno stoična drža imela za posledico, da se je čustveno popolnoma zaprl. Moja mama ga v 45 letih zakona ni niti enkrat videla zajokati. Ko se srečujem z bolečino in žalostjo (predvsem ob izgubah), zdaj vem, da se srečujem tudi z očetovo bolečino in žalostjo, ki ju je s svojim molkom prenesel name, ker ju sam ni uspel odžalovati.« Možini se zdi pomembno, da se prekine molk, ki skriva in prekriva bolečino nas samih in naših prednikov.

Melanholija je lahko rodovitna prst

Kako torej ravnati, ko naše doživljanje zastre melanholija? Možina svetuje, da ni nujno, da takoj sežemo po tableti, alkoholu ali da bežimo pred njo v družbo ali prisilno zabavo. Sam opaža, da ima vse manj potrebe, da bi jo vrednotil in v skladu s tem spreminjal. Vse lepša mu je taka, kakršna je. Lahko se prepusti njenemu objemu. V njej je rodovitna prst, v kateri lahko poženejo številna dragocena semena.

Vaš prispevek

;