Novice Svet24

»Kdor dobi Slovenca, je vesel,« v vsej resnosti navrže sogovornik. A Andrej Baković je kljub začetnemu hrvaškemu veselju suvereno ugnal nasprotnika, favoriziranega in izkušenejšega Sanjina Pola Vrgoča. To je bil za Ljubljančana, ki je slovenske barve zastopal po poškodbi in posledičnem osemmesečnem premoru, vrhunec evropskega prvenstva v boksu in zaenkrat tudi kariere.

Prva borba po triletnem premoru

Andrejevo ime je tistim, ki se vsaj malo zanimajo za slovenski boks, dobro znano. Ni se utelesil in se kot borec proslavil z včeraj na danes – njegova zvezda na slovenskem športnem nebu sije že kar nekaj časa, a kaj ko je boksu pri nas odmerjeno zgolj obrobno mesto.

Vseeno pa Andrej očitno nekaj dela prav, saj v času pogovora v enem od ljubljanskih trgovskih centrov pozdravi in stiski rok kar dežujejo. Kako tudi ne. Petindvajsetletni Ljubljančan je v svoji enajstletni karieri nanizal petdeset borb – vmes si je vzel tri leta premora –, od katerih jih je večji del tudi dobil. Porazi so bili, a ne vedno zasluženi. Narava amaterskega boksa je pač taka, da imajo vsake (sodniške) oči prepogosto svojega malarja, obenem pa so v igri še dejavniki, ki so športu zgolj v sramoto.

Kakorkoli že, Andrej je slovensko boksarsko sceno dodobra pretresel lani, ko je v finalu državnega prvenstva v boksu porazil dolgoletnega prvaka Aljaža Venka. »Pred to borbo sem imel tri leta premora od uradnih borb, na državno prvenstvo sem se pripravljal dva tedna,« pove Andrej in pripomni, da dva tedna pač nista dovolj za optimalne priprave.

Osebni arhiv Andreja Bakovića

Andrej Baković s črnogorskim boksarskim čudodelcem Dejanom Zlatičaninom, trenerjem Slobodanom Anđelićem in svetovnim prvakom Dejanom Zavcem 

V tujini pa je Slovenijo zastopal na mladinskem evropskem prvenstvu leta 2007 in leto pozneje še na mladinskem svetovnem prvenstvu, kjer je porazil veliko izkušenejšega črnogorskega tekmovalca, leta 2010 na članskem evropskem prvenstvu v Moskvi ter letos na že omenjenem evropskem prvenstvu v Bolgariji.

Andrej se je, kot pravi, vsega naučil v Boksarskem klubu Tivoli pod taktirko trenerja Slobodana Anđelića; pozneje je zamenjal nekaj klubov, zdaj pa je »spet doma«. Leto in pol je minilo od povratka v BK Tivoli, v tem času pa je nanizal petnajst borb. »Dvanajst sem jih zmagal, tri izgubil, a sta dve sodniški odločitvi bili zelo sumljivi,« na tem mestu pripomni Andrej in z nasmeškom doda, da sodniških domislic v prihodnje raje ne bo več komentiral.

Sledi skok v preteklost. »Prve borbe se spomnim, kot da je bila včeraj,« pove Andrej. »Leta 2005 je bilo državno prvenstvo prvič v Areni Vodafone Live v Novih Jaršah.« Tam je bila vsa Ljubljana, ko je Andrej kot kadet v kategoriji do 64 kilogramov postal državni prvak.

Od enega mejnika k drugemu

Osebni arhiv Andreja Bakovića

5-krat je bil Andrej že državni prvak.

Andrej se odpravlja med profesionalce. Kot pravi, se je po triletnem premoru k boksu vrnil samo zaradi prestopa v profesionalne vode. »V amaterskem boksu skoraj ni denarja. Tudi med profesionalci spočetka ne – potreben je dober rezultat, zaradi česar je boks izredno nehvaležen šport, saj uspeh nikakor ni zagotovljen. A boks imam rad že od malih nog, zato bi rad od njega tudi živel. Kot amater pa v Sloveniji od boksa živeti ne moreš.« Prestop bo zaključen do konca tega leta oziroma do prve polovice drugega. Na olimpijske igre ga sicer vleče, a nanje noče čakati. Če bi moral izbirati, bi raje kot nastop na olimpijskih igrah izbral profesionalno boksarsko kariero.

Iz oči v oči z Dejanom Zavcem

Osebni arhiv Andreja Bakovića

Po triletnem premoru se je k boksu vrnil samo zaradi prestopa v profesionalne vode.

Osebni arhiv Andreja Bakovića

Pred borbo z Madžarom Ferencem Hafnerjem ga je poklical Dejan Zavec. Tako Hafner kot Andrej sta namreč levičarja. Andrej je Zavca s svojo predstavo navdušil na lanskem državnem prvenstvu, prej se nista poznala. S sparingi sta bila zadovoljna oba, Andrej pa se je, kot je dejal, na lastno pest prepričal, da je Zavec resnično človek na mestu. Primerjava se ponuja kar sama od sebe: »To, kar je naredil Dejan Zavec, je v slovenskem boksu skoraj nekaj neponovljivega. Biti svetovni prvak po katerikoli verziji je nekaj neverjetnega.«

Andrej ostaja na trdnih tleh. Želi si takšnih uspehov, a se zaveda, da je pot dolga in prepredena s preprekami. Profesionalni boks namreč zahteva boljšo telesno pripravljenost – s poudarkom na kondiciji – kot amaterski, saj posamična borba sestoji iz več rund kot pa treh, ki so stalnica v amaterskem boksu. Andrej pa razkrije še drugo plat medalje: borbe so v amaterskem boksu veliko bolj konstantne. Višje rangirani profesionalni boksarji boksajo od tri- do štirikrat na leto. V amaterskem boksu pa se zna zgoditi, da boksaš »iz vikenda v vikend«, kot pravi Andrej.

»Bom jutri lahko šel na trening?«

»Pogoji za trening so v Boksarskem klubu Tivoli fenomenalni,« pove Andrej. Težava so le finance. Ob izdatnih trening – dvakrat dnevno med tednom in enkrat ob sobotah – se mora še preživljati. »Na teden imam enajst treningov. Zaradi službe jih včasih preprosto ne morem narediti,« razloži Andrej. »Včasih zato nisem pripravljen, kot bi lahko bil, zato iščem sponzorje, ki bi mi lahko pomagali. Sodelujem že s proteini.si, ki me zalagajo s prehrano, kar je super, en strošek manj.« A potreben bo še kakšen sponzor, da se bo lahko Andrej povsem osredotočil na brušenje svoje boksarske veščine. Upajmo, da njegova zgodba pade na plodna tla.