In to tiste vrste fenomen, ki se na našem drobcenem trgu počuti čedalje bolj utesnjenega.
Dvaintridesetletni diplomirani igralec z ženo Mojco Fatur, prav tako uspešno igralko, ter otroki Milo, Rujem in Levom živi v Ljubljani. Obenem pa odločno sledi začrtani silnici navzven. S svojimi razkošnimi političnimi parodijami v sklopu projekta #TheMockingbirdMan je tako presedlal na splet in z njimi nagovoril ves planet.
Lako to, da ste se tako osredotočili prav na imitacijo politikov? Prej ste v slovenskem kontekstu na veliko blesteli tudi z oponašanjem najrazličnejših estradnikov…
O ZOMBIJU V AVENIJI
Več o Klemnu Slakonji lahko preberite v reviji Avenija, kjer je priljubljeni igralec in imitator povedal marsikaj zanimivega o svojih receptih za sproščanje, kako je, če živita dva igralca - umetnika - pod isto streho, in kaj si želi za svoje otroke.
V resnici sem imel tudi na youtubu najprej v načrtu oponašati prav globalne estradniške težkokategornike. Prvi bojni plan je bil, da začnem z raznimi Justini Bieberji in Bruni Marsi, nakar lok zmagovito zaključim z Obamo in Putinom. A potem se je izmed vseh zametkov idej Putin izkazal za najbolj dozorelega in najbolj konkretnega … Tako da sem se odločil, da na sponzorje ne bom več čakal, in sem spot financiral sam. Potem je s svojo aktualnostjo vletel Trump … Hja, zdaj si pa nekako ne predstavljam, da bi šel s Putina na Bruna Marsa.
Zdaj pa osebnejše vprašanje. Vam je prepoznavnost v zasebnem smislu bolj v breme kot v veselje? Sklepajoč iz tega, kako po ljubljanskih ulicah večinoma hitro hodite, zabubljeni pod svojo kapo, pogled pa imate večino časa usmerjen v tla …
Ne, res ne bi rekel tako … Prepoznavnost mi nikakor ni v breme. Morda gre edino za to, da sem se skozi leta naučil v veliki meri spregledati odzive mimoidočih. Tako da me zdaj včasih moji otroci ob meni pocukajo in rečejo: »Ej, oči, zakaj te pa zdaj tale stric tako čudno pogledal?« Drugače se čisto z veseljem s kom fotografiram ali dam avtogram. Nisem pa eden tistih, ki bi aktivno klical medije, naj me pridejo slikat v stanovanje in med igro z otroki …
V čem se današnji Klemen najbolj razlikuje od tistega fanta?
Huh! (pošteno napne čelo) Največja razlika je bila v tem, da sem bil takrat še otrok.
Pri dvaindvajsetih?
O, ja.
Pravzaprav pogumne in spoštovanja vredne besede. Nasploh se mi zdi, da večina ljudi otroštvo danes potegne vsaj do tridesetega.
"V resnici nikoli niti nisem čutil neke blazne potrebe po ekscesih. Ne po pijančevanju, drogiranju ali kajenju, ne po nekem prav besnem žuranju."
(smeh) Prav res. Kakorkoli, takrat sem bil skoraj brez pravih življenjskih izkušenj. In sem na reči tudi reagiral zelo naivno. Do danes pa se je vmes najbolj spremenilo to, da sem zdaj oče. Že samo s tem se ti življenje radikalno spremeni. Prioritete se čez noč postavijo na glavo. Po novem so otroci na prvem mestu in zanje bi naredil vse.
Pa ste potem kdaj dobili priložnost izživeti svojo mladost? Žgati svečo na obeh koncih?
Ma, v resnici nikoli niti nisem čutil neke blazne potrebe po tem. Ne po pijančevanju, drogiranju ali kajenju, ne po nekem prav besnem žuranju – celo po pitju kave ne …
Ampak kateri je potem vaš greh? Vsi moramo imeti vsaj enega …
Ha, res ne vem. Mogoče je moj greh to, da sploh nimam greha. (svetniški pogled)
Preostanek intervjuja preberite V AKTUALNI IZDAJI REVIJE AVENIJA.
