Včasih je lezel pod kožo številnim dekletom, ki so si plakate z njegovo podobo lepile po sobah, in ljudje ga še danes vabijo medse, njegova glasba pa večino odnese v neke druge čase. Čas se ustavi tudi v njegovem rojstnem kraju Sv. Danijel pri Trbonjah, deset minut vožnje iz Dravograda. Tam je s svojimi prijatelji ustanovil društvo Trbonjska dolina, v okviru katerega snuje načrte za prihodnost. V prihodnosti si boste morda celo lahko rezervirali turistični aranžma, ki vas bo po ogledu lokalnih znamenitosti pripeljal še v družbo Marijana Smodeta. In njegove kitare.
Njegova kariera se je uradno začela na slovenski popevki leta 1982, ko je zmagal s pesmijo Še pomahal ni z roko. Ustvarjalcem na nacionalnem radiu in televiziji zameri, da ga ob obletnici tega festivala niso omenili niti v enem stavku. Tudi to pove z nasmehom, potem ko nas skupaj s partnerko Vero sprejmeta v tako imenovani kajži, prostoru za druženje, ki so ga ustvarili skupaj s prijatelji, podporniki in člani njegovega društva. Rad ima pristnost in domačnost, zato je tudi njegova kajža taka: mize in klopi so iz grobo obdelanega lesa, tramovom iz breze niso odstranili lubja, v kaminski peči gori ogenj in z lahkoto si našega gostitelja predstavljam na tistem majhnem dvignjenem odru, kako ob brenkanju prepeva in zabava družbo.
Prostor bi lahko bolje, novejše in sodobneje opremili, ampak niso hoteli, tega je povsod drugod dovolj, pravi. Pa še rad je sam svoj mojster. Po izobrazbi je strojnik, rad vari, polaga električno napeljavo, in ko je bilo treba pri praktičnem pouku razstaviti in popraviti stružnico, je bil on vedno prvi zraven. »Bil sem najbolj umazan v razredu.«
Zadnje čase se umaže tudi v garaži pri predelavi kombija – da bo postal bivalen. »Dobro se počutim v avtodomu, šotoru, v hiši ali pod lipo. Bila so obdobja, ko sem spal v najboljših hotelih, bilo je noro in marsikaj sem doživel, na tej poti sem zorel in točno vem, kaj je v življenju pomembno. V tem smislu, kje sem in kaj želim, me življenje ne more več presenetiti. Vse drugo pa sprejemam. Uživam!« pravi Marijan, ki si ne predstavlja, da bi lahko bolje živel. Nikoli ne obupuje, tudi v procesu ločitve, ki ga je čustveno ohromil, ni. »Nimam velikih pričakovanj, izhajam iz skromne družine in nikoli mi niso verjeli, da mi zaslužek ni pomemben. Seveda je v redu, ko zaslužiš, ampak to mi nikoli ni bilo najpomembnejše. Meni je bilo glavno to, da sem užival, se družil in se imel dobro ter da so ljudje začutili mojo pesem – to mi vedno polni akumulator.«
Senik za zabave
Na portalu You tube med njegovimi skladbami ni najbolj iskana Mrtva reka, temveč otroška Tonček Balonček, ki ima skoraj tri milijone ogledov.
V kleti svoje kajže je uredil nekakšen domač velnes z dvema ležalnikoma, masažno kadjo in masažno mizo, kjer se že izvajajo terapevtske masaže. Tako pravi Marjan, ko nas vodi po prostorih. Mene bi med masažo tam doli najbrž zeblo, ampak vsi niso tako zmrzljive sorte.
Društvo Trbonjska dolina, ki ga je ustanovil pred dvema letoma, je zastavil kot društvo za obogatitev življenja in ima z njim smele načrte. V kajži naj bi tako kmalu potekala predavanja o varstvu narave in vse o zdravem življenju, že zdaj pa se ob petkih zbirajo pri njem na večerih za samske.
Nižje ob hiši se med potokom in gozdom razprostira travnik, na njem se že vidijo obrisi senika v nastajanju. Marijan si je v seniku zamislil prostor za poletne dogodke – koncerte, zabave, na seniku pa se bo dalo tudi prespati. Prav tako bo ob gozdu mogoče kampirati, v potoku pa si boste lahko osvežili vsaj noge. Malce več življenja bo prinesel v tole mirno zeleno koroško dolino, na koncu katere se je pred 56 leti rodil – kar na domu. Zdaj v hiši živi še s svojo 82-letno mamo, ki mu je dejala, da ji na starost ni mogel pokloniti nič lepšega kot to, da lahko živi v svojem rojstnem kraju.
Sovaščane je s hrupom »testiral« že lani poleti, ko so rojstni dan njegovega najstarejšega sina praznovali v slogu festivala Woodstock. Z enotedensko zabavo, odprto za vse ljudi dobre volje. »
je dejal, da si zamišlja malo drugačno zabavo, in jaz sem se takoj strinjal. Pripeljal je skupino desetih prijateljev, s katerimi so nato nekaj dni veselo zbijali in šraufali oder, jaz sem jim dal elektriko, uredili smo razsvetljavo, postavili zvočnike in nastala je nora zadeva! Ves teden smo se družili, igrali, prirejali spontane jam sessione, ljudje so kar prihajali, prinašali s sabo pijačo, vsak je prinesel kaj drugega, prišli so celo starejši in tako so v debate padli šestdesetletniki in dvajsetletniki,« veselo pripoveduje Smode, na katerega so sinovi prijatelji nato gledali s povsem drugačnimi očmi. »On je pa tak kot mi,« so govorili.
Neusmiljeni sin
Druženje, predvsem pa ustvarjanje s sedemindvajsetletnim sinom ga zadnje čase še posebej osrečujeta. »Imava podoben značaj in včasih sva umetniško naporna. Precej časa sva potrebovala, da sva se zbližala, in zdaj se je to zgodilo – s pomočjo glasbe.« Posnela sta dve pesmi, s katerima je Marjan zelo zadovoljen.
»Sandi se počasi dokazuje, ustvarja v umetniškem klubu 101, v katerem so združeni mladi ustvarjalci. Zelo je nadarjen in cenim njegovo ustvarjanje, pri čemer se seveda pozna, da je druga generacija, ki življenje vidi drugače …« Sandijevi komadi zvenijo trše, bolj je neusmiljen, medtem ko je Marjan svoje uporništvo v osemdesetih vpeljeval bolj milo in z večnim nasmehom. Ve, da ga številni niso jemali resno in so se mu celo posmehovali. Ampak on je mislil resno. Tako z njegovo najbolj znano pesmijo, že ponarodelo Mrtvo reko, kot z Jožico.
»Z uporništvom sem začel že pri sedemnajstih in takrat sem bil čisto dylanovski (Bob Dylan, op. a.), celo mapo pesmi imam iz tistega obdobja, ampak takrat so bili drugačni časi in precej težav z nekdanjim režimom sem imel že zaradi Mrtve reke. Zaradi mene in te pesmi so v okrajnem odboru uprave državne varnosti sklicali posebno sejo, na kateri so razpravljali, ali je moja pesem še politično sprejemljiva. Takrat je bilo gospodarstvo na Koroškem odvisno od železarske industrije na Ravnah in od rudnika v Mežici, pri čemer je bilo pomembno zgolj, da imajo ljudje kruh, koliko bomo pri tem zasvinjali okolje, pa ni nikogar zanimalo. Zaradi Mrtve reke sem imel precej težav, vendar tega nisem posebej poudarjal.« Tudi zaradi naslova naslednje plošče Slovenski muzikant je moral na zagovor. »Potem pa sem jim vrnil z Jožico in se ob tem neizmerno zabaval. Iz te pesmi so se vsi norčevali, češ da je na prvo žogo in pod ravnjo, ter se osredotočali na besedo 'mečkal', ampak poanta te pesmi je bila čisto drugje. To sem tudi hotel,« opisuje Marijan tiste čase okoli leta 1987, ko si moral biti zelo previden.
Jožica je bila kljub zgražanju nekaterih prodajna uspešnica – prodal je rekordnih 127.000 izvodov kaset in plošč. In brez Jožice ne mine noben njegov nastop, ki jih niti danes ne manjka. Čeprav je imel vmes kar lep kos premora, ga ljudje niso pozabili. Z njegovimi pesmimi so celo »okužili« mlajše rodove. Tako ne nastopa samo na abrahamih, temveč tudi na dvajsetletnicah.
Izmučen
Prvič se je za daljše obdobje umaknil okoli leta 1990, ko se je bolj posvetil družini in si skušal urediti življenje, predvsem pa je bil izmučen od nastopov. 200 nastopov na leto ga je počasi, a vztrajno izčrpavalo, zato se je preselil na deželo, se umiril in zadovoljil s 25 nastopi na leto. »Ti so bili bolj za dušo, medtem ko sem poprej igral dvakrat ali celo trikrat v enem dnevu. Tempo je bil ubijalski in včasih nisem več vedel, od kod sem prišel in kje je moj naslednji špil.« Zato so ga ljudje začeli vlačiti po zobeh, češ da ni resen, da pozabi priti na koncert. Njemu pa se je preprosto zgodilo, da ni več sledil dogajanju. »Dobro se spomnim, kako me je 300 ljudi čakalo v sežanski dvorani. Zamudil sem res, a odigral koncert in nato na Primorskem ostal še tri dni. Ker imajo fajn teran,« se huronsko zasmeje.
Turneja po Sloveniji skupaj s Tanjo Žagar pa ga je vsaj malce reševala v obdobju, ko se je spopadal z ločitvijo. Še posebno mu je bilo hudo zaradi treh otrok (hčere in dveh sinov). »Vsi so bolj čustveni in jih je zelo zdelovalo. Mene pa tudi. Tega si nisem nikoli predstavljal. Če si bolj čustven, tako kot sem jaz, je to res hudo.«
S Tanjo Žagar sta napolnila 30 prizorišč in spet so ga preplavljali siloviti občutki, ko je skupaj z njim njegove pesmi pelo na tisoče ljudi. »Vedno sem se najbolj bal, da se ne bi nikjer poznalo, da sem nekoč obstajal. Že v mladosti je bil to moj največji strah, zato sem si naložil, da moram v življenju nekaj narediti, da se ne bo kar pozabilo name. Zato sem hotel pisati pesmi, ki bodo ostale.«
Ko z njim poje polna dvorana, je to zanj največja nagrada – prekaša vse zlate in platinaste plošče ter mu sporoča, da njegovo ustvarjanje ni bilo zaman.
Veseli ga, da jih pojejo tudi mlajši rodovi, pri katerih ga najbolj motita izgubljenost in brezciljnost. »Mladi so vrženi v čuden čas – to je popolnoma noro, kako se danes živi! Zato mi je všeč, da sina zanima glasba, da najdejo mladi smisel in potrditev v življenju. Da stremiš za tem, s kakšnim avtom se boš vozil in na kakšen dopust boš hodil, je bolj ubogo življenje,« razmišlja Smode, medtem ko srkamo čaj in okušamo izvrstno potico njegove Vere.
Marijan Smode ostaja mlad v duši, ne občuti svojih let, z lahkoto in nadvse rad se druži s sinovo družbo, ki se večkrat čudi, kako obvlada ves rockovski repertoar (od Boba Dylana do Neila Younga). Glasbo ima preprosto rad in je zanj čista nuja – kot zrak. Zanj je dobra glasba tista, ki jo čuti. Nista pomembna ne zvrst ne izvajalec. »Včasih si zavrtim ansambel Toneta Kmetca. Tako natur so in preprosto všeč so mi. Prav tako pa Jimi Hendrix in Janis Joplin – ta je za vsako priložnost. Stili se spreminjajo, a bistvo ostaja isto: pri glasbi mi je pomembno, da me zadene v srce in me nežno objame – brez tega je brez zveze!«
