Znani hrvaški režiser Jakov Sedlar namreč v 55 minut dolgem filmu prikazuje pojav, ki temelji na prodajanju domnevnega zdravljenja s pogledom. Predvidevamo, da črne panterice manekenskega sveta ni težko čustveno vznemiriti, zato nas je bolj zanimalo, kako ta nadnaravna moč deluje na navadne smrtnike. V Ljubljani smo udeležili »pogleda«, kot njegovi zvesti privrženci imenujejo srečanja z Bracom. Zdravilec namreč že dvajset let kroži po že uhojenih poteh od Balkana do Evrope, v zadnjih nekaj letih pa se je njegovo delovanje tako zelo razširilo tudi v ZDA, da Braco svoje posle vodi iz kar nekaj družb, ki jih je ustanovil na Havajih.
A začnimo od konca, torej po tistem, ko sem se že srečala z Bracom oziroma njegovim (približno) tri minute trajajočim kroženjem s pogledom z odra v hotelu Mons v Ljubljani. Ne, nisem se ne tresla ne zibala naprej in nazaj, ni mi bilo vroče, kot se menda zgodi številnim obiskovalcem tega srečanja, temveč sem najprej pomislila na trditev, da denar leži na cesti in da ga je treba samo pobrati.
V nekaj minutah 7000 evrov zaslužka
Ko je Braco stopil v dvorano, je zavladala smrtna tišina. Najprej se je za nekaj časa zagledal nekam v daljavo nad glavami ljudi, nato pa je začel s pogledom potovati po vrstah. Priznam, da sem pogledala v tla, ko je z očmi zdrsel mimo mene.
Ko je odšel, je povezovalka eno od obiskovalk vprašala: »Gospa, kaj ste občutili?« Ženska je vsa v solzah zgolj stokala in ni mogla izustiti niti besede.
Fant v vrsti pred menoj je ves čas držal dlan na srcu, kot da bi hotel dodatno okrepiti neposredno povezavo z Bracom. Neko dekle se je zibalo naprej in nazaj, starejši gospod je na vsa vprašanja vdano prikimaval, gospa tik pred menoj, ki je s svojim elegantnim videzom precej izstopala, si je brisala solze, ki pa niso prav nič kazile njenega srečnega nasmeha.
Že dve desetletji velja, da »zdravi« Braco brezplačno. Menda se je prinašanje cvetja na srečanja z njim razvilo povsem spontano. Najbolj znana družina, ki prodaja cvetje na osrednji ljubljanski tržnici, je v času Bracovega gostovanja v hotelu Mons očitno videla tržno nišo, tako da se je pred vhodom zbrala celotna družina. Manjši cvet je stal tri, večji pa sedem evrov.
Ko sem vstopila v avlo hotela, se je v njej že zbralo precejšnje število ljudi, ki so tiho in disciplinirano čakali s cvetjem v rokah. Vstopnica za srečanje stane pet evrov. Prišla sem ob 14. uri, srečanja pa so se vrstila vsako polno uro od sedme ure zjutraj do 16. ure popoldne. Torej se je počasi že iztekal delovni dan ekipe, ki služi poslovno podkovanemu zdravilcu, sicer magistru ekonomije. Med člani ekipe prevladujejo telesni stražarji, če lahko tako imenujemo resne fante, ki se nadvse strogo ozirajo po dvorani, tako da se zdi, da je ni stvari, ki bi jo spregledali.
Moja vstopnica je imela številko tam okoli 1500. Ena od deklet, ki se ves čas ljubeznivo smehljajo in ki so pred salonom pobirale cvetje, me je začudeno pogledala, ker ga nisem imela. Medtem ko je povezovalka dogodka poskušala ljudi pripraviti do tega, da bi kaj povedali o svojih pozitivnih izkušnjah ob srečanju z Bracovim pogledom, sem preštela po 13 stolov v vsaki vrsti in najmanj enajst vrst. Telesni stražarji namreč tesno drug poleg drugega po vrsti posedajo obiskovalce. Torej je bilo vsako polno uro v dvorani najmanj 140 obiskovalcev. Na predhodnih srečanjih jih je bilo tudi več kot 200. A ostanimo pri povprečju. Če deset srečanj pomnožimo z vstopnicami po pet evrov, dobimo 7000 evrov. Precej denarja za en pogled.
»Kdo je danes prvič tukaj?« vpraša povezovalka dogodka. Oglasi se dekle in prizna, da je prišla, ker jo je k temu nagovorila mama. Mama je bila že velikokrat na njegovih srečanjih, saj mu sledi, kadar koli je to mogoče. »Zjutraj ga ob kavi gledam na zaslonu računalnika. Prejšnjikrat sem za 80 evrov kupila njegov veliki portret. On mi prinaša mir. Vse je v moji družini bolje in za vse ima zasluge Braco.«
Ni stika, ni dotika, ni tožbe, ni težav
Na spletni strani sem prebrala, da se bodo za ljubljanskim srečanjem zvrstila srečanja v Rogaški Slatini, Amsterdamu, na Dunaju, v Stuttgartu, Hamburgu, Pragi, Münchnu, Berlinu in … znova v Ljubljani – 4. decembra.
Povsod so ljudje, željni pogleda. S pogledom lahko hkrati »ozdraviš« več ljudi. Ni stika, ni dotika in ni morebitne tožbe zaradi prevare. Braco pravzaprav ne trdi, da lahko koga ozdravi. V njegovih knjigah o tem govorijo drugi.
Literatura, ki se ukvarja z zdravilstvom (v nasprotju od preostale) očitno ne doživlja nikakršne krize, še toliko bolj jasno pa mi je to postalo po tem, ko nam je povezovalka dogodka prijazno priporočila najnovejšo knjigo Braco 3, ki jo tako kot prvi dve knjigi prodajajo po 20 evrov. Poleg omenjenih treh »zbranih del« obstaja še cela vrsta knjig, od katerih jih je nekaj napisal sam zdravilec, nekaj pa posamezniki, ki so ga spremljali in opazovali. Poleg tega sem naštela kar 13 različnih kompaktnih plošč o zdravilcu. A kot so mi pojasnili, na nobeni od njih ni slišati njegovega glasu. Braco se je namreč leta 2008 odločil, da ne bo govoril in da ljudi ne bo sprejemal osebno.
Na eni od stojnic je nakit iz zlata. Vse je v znamenju sončnih žarkov. Nakit stane od 160 evrov dalje – vse do uhanov »hollywoodska zvezda«, ki stanejo 2.990 evrov.
Družinska skromnost na 800 kvadratih
Devetinštiridesetletni bogataš, družinski človek in oče petnajstletnika, mož, ki se je iz magistra ekonomije prelevil v mistika v beli srajci, si je pred šestnadstropno vilo v Zagrebu, ki se razprostira na kar 800 kvadratnih metrih, zgradil oder iz oniksa, s katerega gleda svoje privržence. Kadar je na evropskih ali medcelinskih turnejah ali v svojem drugem domu, menda v havajskem mestu Kealakekua, Braco ljudem pušča možnost, da gledajo posnetke njegovega pogleda.
Lahko bi rekli, da mu je pri srcu minimalizem – manj je več. Pogled je dovolj, se je odločil drugače od svojega učitelja Toplice Prokića, imenovanega Ivica, izredno priljubljenega, a prav tako samozvanega zdravilca.
Prokić je v ogledalu gledal usodo posameznika, ki je sedel pred njim, in z njim kramljal. Najraje je bil po balkansko ovenčan (dolga leta se je tako oblačil tudi Braco), na sebi je vedno imel najmanj kilogram zlata, s katerim je menda ohranjal stik z božanstvom sonca. Rad je užival v tem svojem bogastvu. Pred 21 leti je bil na počitnicah v Južni Afriki in tam je utonil v razburkanem Indijskem oceanu. Takrat je bil tam tudi Braco, po vrnitvi v domovino pa je nadaljeval Prokićevo misijo. Njegovi privrženci so prepričani, da se je Prokić končno združil s svojim božanstvom, vendar obstaja tudi veliko ljudi, ki trdijo, da je insceniral lastno smrt, ker je sodeloval v veliki prevari, v katero je bilo vpletenih več hrvaških podjetnikov.
Braco v filmu ne govori, čeprav režiser Jakov Sedlar trdi, da sta se veliko pogovarjala in da je Braco prava dobričina. K sodelovanju so med drugimi povabili tudi brazilskega pisatelja Paola Coelha in ameriškega igralca Armanda Assanteja. Vendar ta dva ne govorita o tem, kaj počne Braco, temveč o svojih osebnih izkušnjah in pogledih na sodobni svet.
Moč pogleda, moč denarja
Domnevamo, da je Braco na Havajih zelo sproščen in brezskrben, saj tam uradno sploh ni direktor svojih družb. Tam zanj delajo dobro usposobljeni ameriški poslovneži. Ime in znak zlatega sonca, ki ga je podedoval od svojega predhodnika Prokića, so dali zanj zaščititi ugledni ameriški pravniki. Vajeti njegovih ameriških turnej ima menda v svojih rokah Angelica Whitecliff, med drugim tudi avtorica knjige »21 dni z Bracom«. Ta gospa zase pravi, da je multidisciplinarna raziskovalka zavesti, multidimezionalnih komunikacij in zunajzemeljskega izvora ljudi. V ZDA je znana kot organizatorica okultnih zabav, je pa tudi poslovna ženska, ki je med drugim ustanovila Braco Foundation na Havajih, poleg tega pa že nekaj časa skrbi za njegovo promocijo.
Izredno sposobna ekipa pa se je zbrala tudi okoli filma Moč tišine. Producentka je ruska podjetnica Olga Savčenko, na voljo pa so imeli proračun v znesku 250.000 dolarjev. Svetovna premiera je bila 8. oktobra v Los Angelesu v kinodvorani ArcLight Hollywood na bulvarju Sunset, nato pa še 11. oktobra v New Yorku v kinematografski dvorani SVA Theatre, ki ima 452 sedežev. Scenarij je napisal režiserjev sin.
Očitno je, da vsi ljudje niso skeptiki kot avtorica teh vrstic, tako v hotelu Mons v Ljubljani kot v Los Angelesu in New Yorku. Povpraševanje po vstopnicah v obeh ameriških velemestih je bilo takšno, da so morali film prikazati po dvakrat. V New Yorku so ljudje pred SVA Theatre na vstopnice čakali v 250 metrov dolgi vrsti.
