Tik pred ljubljansko predstavo smo Branka Đurića ujeli doma, kar v zadnjem času sploh ni preprosto, saj ves čas potuje okrog.
Ali vas še vedno zanima kvantna fizika?
Nazadnje sem se poglobil v Einsteina. Da, še vedno me zanima. Sicer pa me bolj kot branje veseli le še pisanje. Tukaj se pojavi težava. Kadar pišem, ne morem brati, ker padem pod določen vpliv. Že kar nekaj časa pišem roman in avtobiografijo, zato zdaj ničesar ne berem.
Pospešeno piše avtobiografijo in roman
Bosanski igralec in režiser, ki že leta živi v Sloveniji, kjer navdušuje s humorjem, filmi in serijami, obožuje branje, toda še bolj kot branje ga veseli pisanje. »Tukaj se pojavi težava. Kadar pišem, ne morem brati, ker padem pod določen vpliv. Že kar nekaj časa pišem roman in avtobiografijo, zato zdaj ničesar ne berem.«
Ali to pomeni, da scenarijev zdaj ne pišete več?
Hkrati pišem tudi scenarije, vendar je velika razlika med scenarijem in literaturo. Vodim predavanja o pisanju scenarijev in na prvi delavnici govorim ravno o tej razliki. Slovenski scenariji so največkrat pisani kot literatura. Tako ne preseneča, da se zdi tistim, ki poznajo tako scenarij kot končni izdelek, običajno scenarij veliko boljši od filma. Problem je, da se tisti, ki izbirajo scenarije, ne zavedajo, da se opomb iz scenarija, kot je recimo: moški je na življenjski prelomnici, ne da kar tako prikazati v filmu.
To torej pomeni, da vam je teoretično jasno, kakšen scenarij bi bil dober za Filmski sklad. Ali boste torej kmalu sodelovali na razpisu za nov film?
Življenje je prekratko, da bi ga trošil s Filmskim skladom. Sploh ne delam več na ta način. Do zdaj so bili še vsi moji filmi dobro gledani. Nekdo je pred petimi ali šestimi leti naredil raziskavo, koliko bi morala glede na število gledalcev, ki so jih imeli, stati vstopnica za slovenski film, da bi pokrili stroške izdelave filma. Za nekatere filme bi morale vstopnice stati po 30.000 evrov, da bi se film pokril! Kajmak in marmelada in Tu pa tam sta edina filma, ki sta se stroškovno pokrila …
Kako je nastala predstava Đurologija, s katero navdušujete gledalce po svetu?
Med krompirjevimi počitnicami so me povabili, da bi v Avstraliji odigral šest predstav v 15 dneh, krili pa naj bi stroške za vso družino. Ker se mi je to zdela odlična priložnost, da grem z družino na toplo, sem začel razmišljati o tem, kaj bi sploh lahko počel na odru. Pred odhodom sem razmišljal o predstavi in temah, med 13-urnim poletom pa sem napisal iztočnice. Na prenosnem računalniku sem si pripravil šest strani zapiskov, potem pa sem jih skrajšal v iztočnice, ker si nisem mogel vsega zapomniti. Ko sem prišel tja, sem jih prosil, da mi iztočnice natisnejo, in s temi šestimi listi sem šel na oder. Povedali so mi, da mora predstava trajati uro in pol, toda po uri in 15 minutah sploh še nisem prišel do konca prvega lista! Ko sem prišel domov, sem se o predstavi pogovoril s Tanjo, ki je med predstavo pisala opombe. Od prve predstave sem nato zavrgel skoraj tri četrtine in obdržal le tisto, kar je izzvalo največ reakcij. Iz šestih strani sem izluščil iztočnice za eno stran, in to je celotno besedilo moje predstave.
Vi ste pravzaprav mislili, da bo to enkratni projekt, ampak po vrnitvi so se usule ponudbe …
"Dvomil sem, da bomo napolnili dvorano. No, zgodilo se je, da je bila razprodana kar devet zaporednih dni …"
Mislil sem, da bom morda sem in tja s to predstavo kje nastopil, vendar se je glas razširil hitreje kot požar, kar me je zelo razveselilo. Ko smo se vrnili domov, so me že klicali iz Beograda. Res nisem načrtoval, da bo iz tega nastala predstava, ampak sem imel v načrtu le počitnice za družino in nekaj nastopov v Avstraliji. Ko sem prišel v legendarno dvorano Dom sindikatov so mi povedali, da bom nastopil pred 1500 ljudmi. Dvomil sem, da bomo napolnili dvorano. No, zgodilo se je, da je bila razprodana kar devet zaporednih dni …
Ali ste si kdaj pogledali tudi kakšne tuje predstave?
Nikoli si nisem ogledal nobenih stand-up komikov. Ko sem že imel svojo predstavo, sem si po kakšnih 100 ponovitvah le ogledal predstavo Pedže Bajovića, ki je večkrat odprl moj nastop. Stand-up komedija je kategorija, ki nama veliko zveze z igro, zato sem svojo igro priredil do te mere, da jaz igram vlogo stand-up komika.
Ali ste se zaradi te predstave odločili, da bi imeli z Renejem Bitorajcem, ki je bil vaš soigralec v Nikogaršnji zemlji, skupno gledališče?
Z Renejem sva že dolgo prijatelja in nekega dne me je obvestil, da se v Zagrebu zelo ugodno prodaja dvorana. Ker je ni mogel kupiti sam, je predlagal, da bi jo kupila skupaj. S Tanjo sva se pogovorila in se odločila za nakup. Zdaj dvorano prenavljamo, odobrili so nam tudi kredit, saj je to resna investicija. Prepričani smo, da se nam bo investicija enkrat v prihodnosti povrnila, če ne nam, pa našim otrokom. Tako moji kot njegovi otroci se bodo, kot kaže, ukvarjali s tem poslom, zato je kar dobro, da imajo tudi gledališče.
Mislite, da se bo Zala iz New Yorka vrnila domov oziroma vsaj v Zagreb?
Vesel bi bil, če bi se Zala vrnila in bila vsaj v Zagrebu, čeprav se mi zdi, da je New York njeno mesto. Ko sva bila zadnjič s Filipom v New Yorku, sva spala pri njej in naju je vodila po mestu skoraj, kot da je rojena tam.
Ali vam je bilo težko, ko ste odšli domov?
Čuden občutek je, ko greš domov čez ocean, hčerko pa pustiš v njenem drugem domu. Vesel sem, da ji to lahko omogočimo, da ima to možnost, o kakršni sva midva s Tanjo v njenih letih lahko samo sanjala.
