Da je v življenju težak vsak nov začetek, je izkusil na svoji koži že marsikdo. Ko gre za težave z zdravjem, pa je pot še težja. A ker je zdravje največje bogastvo, se je treba neogibno spoprijeti tudi s tem.
Roman Turnšek
Bogdan ima neizmerno rad Trbovlje in bi se težko, če sploh lahko, odločil za selitev kamorkoli drugam.
Z zgodbami, ki jih pišeta življenje in bolezen, se je moral spoprijeti tudi Bogdan Barovič. Nekdanjemu novinarju, TV-voditelju in kasnejšemu poslancu ter županu sta jo zagodla tako zelo, da se je njegov vsakdan povsem spremenil. Iz ene v drugo skrajnost, bi lahko rekli. Kje je nekdaj tako prepoznaven obraz danes in kaj počne?
Roman Turnšek
Brez kulture si ne predstavlja življenja
Na kratko se je Bogdan vrnil tudi v amatersko gledališče, nadaljuje pa tudi s pisateljevanjem – v delu je že njegova tretja knjiga. Vsebinsko bo spet kriminalka, z osebnimi izkušnjami iz zunajpolitičnega in evropskega delovanja. Sam tudi sicer veliko bere. V domači knjižnici ima več kot 500 knjig. Bere zaradi socializacije, iskanja moralnih vrednot, primerjav z življenjem.
Invalidsko upokojen v domačem kraju živi odmaknjeno, predvsem pa mirno življenje. Daleč od stresa, naglice, večnega pomanjkanja časa in utrujenosti. In predvsem od politike. Po zahtevnih operacijah, ki jih je prestal zaradi srca in ki so kot sveča, ki ugasne v vetru, hipoma zasukale njegovo življenje na glavo. Srce je delovalo le še dvajsetodstotno, tako da se je z vstavitvijo spodbujevalnika z defibratorjem v drugo rodil.
Za priložnost, ki ni dana vsakomur, je hvaležen, a se kljub temu še ni povsem sprijaznil s tem, kar mu je namenilo življenje. »Ne gre le za operacijo in okrevanje po njej, ampak tudi druge stvari. Zame je bila najtežja depresija. Bolezen, ki mi je po vseh aktivnih letih, predvsem v politiki, pustila grenak priokus do večine ljudi. Prej si bil tako rekoč skorajda bog, zdaj nihče,« pravi.
Popolni zasuk
Poleg bolezni ga je tudi razočaranje nad svetom prisililo, da ni zaživel le v drugo, ampak tudi na novo. »Glavna ovira je bil tako rekoč sekundni preskok iz ene skrajnosti v drugo. Še včeraj je moj delavnik trajal tudi 16 ur, naslednji dan pa niti ure ne več. In to so stvari, ki človeka sesujejo kot hišico iz kart,« doda. Presek dveh popolnoma različnih življenj je bil neizmerno težak in velik. »Človeka namreč lahko zapelje na različna pota. Sam sem ne glede na vse kalvarije vseeno imel tudi veliko srečo, da sem očitno izbral pravo odločitev,« pove.
Danes je posledično zato povsem drug človek. Kot da sta s prejšnjim Bogdanom Barovičem dva različna moška. »Sem apolitičen, če verjamete ali ne. Nisem več v nobeni stranki in niti simpatizer. Če rečem po naše, trboveljsko, politika je kurba. Po 20 letih izkušenj to lahko trdim s popolno gotovostjo. Stike imam in družim se z nekaj prijatelji. Zato pa imam mir. Nekaj, česar prej nisem poznal in kar cenim danes,« nadaljuje.
Mir je preoblikoval v naravo
Če človek zna, za to ni treba daleč. Ureja okolico hiše, če bi mu kdo pred dvema, tremi leti to rekel, bi se mu smejal. »Imam brajdo z jedilnim grozdjem, svoj mali zeliščni košček vrta, kosim travo. Všeč mi je, če priletijo ptice in ščebetajo,« pravi in po nekajsekundnem premoru z nasmehom doda še, da ga je srečala tudi pamet. »Pred dvema letoma sem imel prometno nesrečo še z motorjem. Kot da vse drugo že ni bilo dovolj, sem si zlomil še ključnico in tri rebra. To je bila sicer prva, a tudi zadnja nesreča. Spoznal sem, da so leta primerna temu, da dam motorju slovo,« je realen.
He he, Fata
Še vedno aktivno pomaga združenju šoferjev in avtomehanikov v Trbovljah organizirati tradicionalne dirke starodobnikov, pri čemer je zanimivo, da je bil prav Bogdan pobudnik in začetnik tega. Večino dni pa prebije doma. Malce zaradi nihajočega vremena, malce zaradi odločitve kot posledice vseh razočaranj. »Žena je še v službi, sinova sta odrasla in na svojem, pa je dom postal večinoma moja skrb. Eden mojih hobijev je kuhanje. Tega prej nikoli nisem počel niti si nisem mislil, da kdaj bom, a sem danes šef domače kuhinje za vse in vse okuse. Imam tudi svoje lastne recepte. Znam tudi pospravljati in nimam pri tem nikakršnih težav. V bistvu sem zdaj nekakšna Fata, he he,« šaljivo opisuje.
Roman Turnšek
Družbo mu dela maček Mijavko, za katerega se zdi, da razume človeka bolj kot soljudje.
Da ni dobesedno zaprt med štirimi stenami, poskrbi tudi z nordijsko hojo. Obožuje jo, saj je njeno bistvo sprostitev za psiho in telo. Na Primorskem obiskuje starejšega sina. Tudi tam skrbi za trto, goji tudi olive. »Živim čisto svoje življenje iz različnih kock mozaika. Ne želim biti vključen v nobeno aktivnost, ki jih s spoštovanjem omogočajo upokojenci. Moja pot je moja in vodi k mojemu cilju. K sinovoma in ženi, ki ji izražam iskreno spoštovanje. Skrbim tudi za mamo. Vsakodnevno sva v stiku. Z obiski, telefonsko, pogovarjava se veliko in podobno. V mojih letih človek spozna, da se pravzaprav lahko zaneseš samo na družino,« je prepričan. Ko je sam doma, mu družbo dela maček Mijavko. »Naučil sem se razumeti tudi živali. Ne zna govoriti, a velikokrat se zdi, da razume človeka bolj kot celo soljudje,« pristavi.
Še malo do stotice
Najbolj osupljivo pa je, da je 20 let aktivne politike pozabil. »Še vedno spremljam Državni zbor, a le kot državljan. Moja edina in zadnja ocena je, da imamo zdaj najslabšo vlado v zgodovini naše samostojne države. Slovenija ni več pravna država, vprašanje je tudi, koliko in ali je sploh še socialna,« meni kot državljan.
Njegove misli se zdaj sučejo okrog povsem drugih, preprostih stvari. Še vedno rad slika. Ta ljubezen, pravi, ne bo nikoli ugasnila. V spodnjih prostorih hiše ima atelje, kjer ustvarja. In prav v tem času beleži visok slikarski jubilej. »Po 21 letih ustvarjanja s čopičem imam 92. samostojno slikarsko razstavo. Še malo, pa jih bo 100. Tokrat v Kavarni.net v Ankaranu. V retrospektivi sem zajel svoje celotno ustvarjanje. Nadvse vesel sem bil povabila, še bolj pa odziva. Bil sem presenečen spričo obiska in odziva Primorcev,« še zadovoljen pove.
Roman Turnšek
Roman Turnšek
