Očitno je to, da so se stvari premaknile glede njenega dela na Televiziji Slovenija, razlog, da je Miša dobro razpoložena in polna energije.
Zelo dobro ste videti. Ali to pomeni, da ste v dobri fazi življenja?
Približno leto in pol nazaj se je začela slaba faza – vsaj kar se tiče službe. Zasebno se mi zdi, da sem zelo dobro sestavljena. Dogajale so se mi neljube zgodbe, šikanacije in mobing. Nisem mogla delati, ker mi niso dali dela, proglasili pa so me za človeka, ki noče delati. Vse moje prošnje so izzvenele, saj sem bila očitno kaznovana …
Ali se je to zdaj končalo?
Predvsem sem se nehala obremenjevati, saj sem ugotovila, da na nasprotni strani nimam sogovornikov. Nasprotna stran se je že odločila, jaz pa sem bila prepričana, da se še pogovarjamo. Zdaj sem to sprejela in bom pač delala, kar mi bo dano. Tako sem že začela snemanje tematskih podcastov na povabilo Kaje Jakopič, pripravljam pa se tudi na oddajo Intervju.
Govori se, da za vsako oddajo zahtevate preveč sredstev. Ali bi lahko delali v takih okvirih kot druge voditeljice?
Ah, saj veste, kako gre to. Se je že treba kaj izmisliti, da se ljudje opravičijo pred samimi seboj in pred javnostjo ter se izmaknejo odgovornosti. Takrat, ko je zame zmanjkalo dela, se je na televiziji pojavila res draga oddaja Ne se hecat'. Še dandanes niso predložili specifikacije stroškov, kljub zahtevam programskega sveta. Več različnih predlogov sem poslala za televizijski pogovorni šov, pa mi je bilo rečeno, da ni denarja. No, medtem so nastajale nove in nove pogovorne oddaje z zunanjimi sodelavci in novimi scenografijami. Za vse to so bila potrebna finančna sredstva. Ampak pustimo to neokusno in neprofesionalno zgodbo. Meni je pomembno le, da imam delo, drugi pa naj »štrikajo« naprej. Nisem prepričana, ali potrebujemo toliko pogovornih oddaj, saj jih imamo kar petnajst, vendar se v uredniško politiko ne bom vtikala …
Ali lahko poveste kaj o svoji novi oddaji?
To so intervjuji, pogovori, na moj način. Glede na število pogovornih oddaj pa bi bilo dobro, da bi nekdo koordiniral goste, da se ne bodo le selili iz oddaje v oddajo …
Ste raje v vlogi intervjuvanke ali raje vi vodite pogovor?
Najraje poslušam, saj so ljudje postali zelo odprti in govorijo zanimive stvari o svojem življenju.
Ali se vam zdi, da bi bila televizija danes drugačna, če ne bi pustili svojega pečata z vašimi oddajami?
Določeno mero sproščenosti in drugačnosti sem gotovo vnesla, vendar bi prišel morda kdo drug, če mene ne bi bilo. Imela sem srečo, da so mi ljudje zaupali, ker nisem nikoli nobenega prinesla okoli.
Kaj menite o polemikah, da ne bi več plačevati naročnine za nacionalno televizijo?
Te polemike se mi zdijo pregrešno neosnovane in drzne. Javna televizija prinaša ogromno kulture, dokumentarnih, pogovornih oddaj, športa, predvsem pa otroški in mladinski program. Javna televizija je branik narodne identitete, zato bi bilo nedopustno, če bi prišla v roke kapitala in trženja, saj bi bila to smrt javne televizije!
Zanimivo je, da so te polemike začeli v času, ko imamo tiskani mediji ogromno težav in bi bilo morda dobro, če ne bi imeli samo javne televizije, temveč tudi kake tiskane medije …
Vsi mediji si postajajo zelo podobni, nimajo več fokusa. Pogrešam poglobljene, ciljne vsebine. Še vedno se mi zdi tudi pomembno, kakšno revijo ali časopis primeš v roke. Zelo težko bom pristala na elektronske knjige, saj moram imeti občutek, da držim knjigo v rokah.
Raziskave pravijo, da so danes ljudje zelo prestrašeni. Tudi zaradi televizijskih informacij, ki izpostavljajo katastrofe, politične težave …
Tudi na javni televiziji je preveč politike, preveč je diskusij, kjer razpravljajo politiki, nikoli pa ni pravih zaključkov. Primanjkuje pozitivnih informacij, predvsem o vrednotah, dosežkih, o prevodih knjig, uspehih naših ljudi … Jasno je, da je svet negativno nastrojen, saj se dogajajo slabe stvari, slabi medčloveški odnosi, slaba skrb za otroke, institucije pa več ne dosegajo svojih ciljev. Vsak migljaj kakšnega politika spremljamo, medtem ko se družba duši v težavah. Zato je toliko negativnih informacij in prepričana sem, da premalo zasledujemo pozitivne stvari. Zaradi tega človek postane apatičen, nervozen in zaskrbljen.
Ali kdaj izključite informativni program, da ne zapadete v tako stanje?
Zelo pogosto kar preslišim prvih nekaj novic in se osredotočim na kasnejši del informativnih oddaj. Pogosto tudi izklopim televizijo, saj ne želim gledati vseh grozot.
Kot urednica in kot varuhinja gledalčevih pravic ste gotovo bili tudi v stiku s političnimi pritiski. Kako to, da niste nikoli zares pristali v politiki? Ali se vam ni zdelo, da bi lahko kaj spremenili?
Vsak stopi v politiko z določenimi ambicijami, potem pa naraste ego in nenadoma se taki ljudje ne zanimajo več toliko za družbo. Zanima jih le še boj za svoj položaj v svoji stranki. Očitno te to pogoltne, čeprav še mislim, da se da kaj spremeniti. Ne bom zatrla želje, da bi morda kdaj šla v politiko, vendar se ne morem priključiti nobeni stranki, brez tega pa ne moreš delati v politiki. Ne zanimajo me stranke, ampak ljudje, ki znajo svoje programe uresničevati. Ko so me vabili v politiko, sem bila prepričana, da lahko naredim več dobrega na televiziji, danes pa se mi zdi, da je naša politika dosegla dno in bi mi to morda predstavljalo izziv.
Omenili ste, da v politiki naraste ego. Tudi televizija lahko vpliva na tak način. Kako je z egom pri vas?
Ego je ravnovesje, ki ga imam v sebi, in zdi se mi, da pri meni emocije in razum med seboj dobro vibrirajo. Da pa človek včasih zaniha in se sprašuje o pomenu stvari, ki jih počne, se mi zdi zelo naravno. Če se ne bi spraševali o svojem delu, o vplivu na druge, se nenehno samospraševali … bi prišlo do samozadostnosti.
Kdaj ste zadnjič pogledali kakšno svojo staro oddajo?
Ko smo delali oddajo Slikovitih 55, so našli mojo avdicijo in ta posnetek imam zdaj doma. Ko to gledam, si rečem, da sem bila dobra, da mi je uspelo. Bila sem preplašena deklica s strahotno krhkim in nežnim glaskom, kar je dokaz, da je talent le trideset odstotkov, vse ostalo pa trdo delo.
Ali še poučujete o nastopanju pred kamerami mlajše voditelje na televiziji?
Še. Zelo rada pomagam, saj dajem poudarek na osebni noti – človek se mora osvoboditi strahu in sramu, zato se v skupini pogovarjamo in odkrito ocenjujemo kolegove nastope. Eden izmed kolegov je bil istospolno usmerjen. Ko sem ga o tem povprašala, mi je takoj odkrito povedal. Takoj sem ocenila, da bo uspešen, ker je stvari razčistil. Če prikrivaš določene stvari, ne boš mogel normalno, sproščeno delovati. Najprej moraš v sebi odstraniti zavore in strahove, da lahko zadihaš tudi navzven.
