V devetdesetih, ko je bila Hrvaška preplavljena s takratno plesno in lahkotno glasbo, je namreč sama vztrajala pri bolj urbanih, svetovnih ritmih. V času, ko se pevke vse bolj razgaljajo, ona ostaja dama, ki je na zunaj zakrita in razgalja predvsem svoja čustva, ki jih tako intenzivno preliva v verze.
“Ne moti me toliko napačno zapet ton kot pesem, ki je zapeta brez emocij.”
Vaša glasbena pot je bila precej specifična. Začeli ste zelo mladi, vaša prva plošča je bila zelo trendovska, šele pozneje ste našli svoj stil. Zakaj ni tako preprosto najti svoj stil?
Zelo težko je ustvariti glasbeno identiteto, najti svojo noto, še težje je to predstaviti publiki, najtežje pa doseči, da te publika prepozna in razume. Glasbeniki vedno stojimo v sredini – pred tabo je množica ljudi, za teboj skupina, ti pa povezuješ in skrbiš, da te ljudje razumejo in spoznajo. Sama sebi lahko čestitam za pogum, ki je bil potreben, da sem našla svojo noto. Številni so mi govorili, da mi ne bo uspelo s tem stilom glasbe, saj sem združevala funk, R&B, urbano glasbo … v času, ko so vsi drugi izvajali ali zabavno ali rock glasbo. Bila sem zelo trmasta in nisem obupala. Morda je to razlog, da me je publika sprejela in dvignila palce v znak zaupanja. Ljudem se je treba predstaviti, skozi leta pa se pokaže, kako dober si v tem, kaj ljudje ob tem občutijo in kako se na koncertih počutijo. Mislim, da je od tega odvisna dolgoročna prihodnost glasbenika.
V glasbeni industriji še vedno prevladujejo moški. Kako ste dosegli, da so vas sploh slišali, poslušali?
Dober Tek
Božična gostija od A do Ž
Bilo je težko, vendar sem bila zelo vztrajna. Vedela sem, da si ne želim nastopati napol gola, da ne želim delati določenih stvari, ki so jih posamezni producenti zahtevali od mene. Bila sem zelo mlada, vendar sem si priborila določeno spoštovanje že takrat. Danes uživam tako spoštovanje moških kolegov kot glasbenih urednikov. Tisti, ki me poznajo, vedo, da se ne pretvarjam in da sem vedno ista. Že kot majhna deklica sem si želela peti in nisem pristajala na škandale zaradi slave. Če je to edina pot, da bi postala uspešna, se tega ne bi šla. Tekom let so pritiski popustili in to štejem kot največji uspeh moje kariere. Cesta, po kateri potujem, je dokaj ravna, brez raznih škandalov, ljubimcev. Ženska mora spoštovanje pridobiti s talentom in karakterjem. Ko me danes mlada dekleta vprašajo po receptu za uspeh, jim povem, naj vztrajno gradijo svojo zgodbo, ne pa le oponašajo druge pevke.
Nina o goloti na glasbeni sceni:" Whitney Houston je imela najboljši glas vseh časov, vedno pa je bila oblečena v obleke, ki niso vsega razkrivale. Glasbenice morajo biti dostojanstvene, če pa so pomanjkljivo oblečene, s tem sporočajo, da so dober kos mesa."
Kako ste se vi spoprijemali s kritiko?
Mlajša nisem imela take samozavesti kot danes, ta je prišla z leti in uspehi, vendar me tudi na začetku kritika ni motila. Moja koncentracija je bila posvečena glasbi, zato se mi ni zdelo pomembno, kaj govorijo o moji pričeski. Želela sem le držati publiko poleg sebe in glasbe, kar mi je tudi uspelo.
Kako gledate na napol gole pevke? Ali so to sploh še pevke ali morda že bolj pojoče striptizete?
Ne vem, kako naj gledam na to, vem pa, da moje koncerte obiskujejo vse generacije, zato bi mi bilo nerodno, da bi na ta način manipulirala z množico ljudi. Ne bi rada videla, da bi se o meni govorilo, da sem dobra mrha in seksi. Najbolj seksi se počutim, ko nosim zaprto obleko, ki ima gol hrbet. Whitney Houston je imela najboljši glas vseh časov, vedno pa je bila oblečena v obleke, ki niso vsega razkrivale. Glasbenice morajo biti dostojanstvene, če so pomanjkljivo oblečene, s tem sporočajo, da so dober kos mesa. Pred publiko ne stojim zato, da bi osvajala z ritko ali oprsjem. Všeč mi je Adele, ki je dala klofuto celotni glasbeni sceni s svojim glasom, in ne stasom. Glasba mora v prvi vrsti izzvati čustva, da se ti naježi koža!
“Vedela sem, da si ne želim nastopali napol gola, da ne želim delati določenih stvari, ki so jih posamezni producenti zahtevali od mene. Pred publiko ne stojim zato, da bi osvajala z ritko ali oprsjem.“
Ena od vaših prvih uspešnic je pesem Ja za ljubav neču moliti, ki se je dotaknila vsakega izmed nas. Kako vam je uspelo zapeti to pesem tako čustveno, glede na to, da ste bili še zelo mladi in gotovo še niste imeli kaj dosti izkušenj v ljubezni?
To mi je bilo enostavno dano od Boga, zato so me glasbeniki kritiki tudi označili za pevko, ki poje čustveno in z dušo. Zelo rada imam Oliverja Dragojevića in ob priložnosti sem mu povedala, da imam številne hitre pesmi, a te niso tako uspešne kot balade. Odgovoril mi je, da imajo le veliki pevci ta privilegij, da jim ljudje verjamejo, ko pojejo balade. Morda me to tudi najbolje opisuje kot pevko. Glasbo imam rada, o njej veliko razmišljam. Ne moti me toliko napačno zapet ton kot pesem, ki je zapeta brez emocij. Ne glede na to, kje nastopam ali kolikokrat sem pesem že zapela, vedno jo zapojem, kot bi jo pela prvič in zadnjič. Ko mi bo postalo vseeno, se bom raje umaknila …
Zakaj ste si vzeli pet let diskografskega odmora?
Ne vem, tako se je zgodilo. Po plošči NeBo sem imela veliko turnejo in številne nastope, vmes pa sem izdala še štiri single. Čas je šel tako hitro naprej, da se nisem niti zavedala, da je že tako dolgo. Zadnji dve leti sem razmišljala o novi plošči, vendar sem iskala pravo noto, drug način, kar mi je uspelo s Predragom Martinjakom.
