Zahodna civilizacija je do pojma in pojava starosti razvila zadrego, medtem ko narodi, ki so tradicionalni v svojem življenju, izražajo čast starejšim v družbi. Dobro bi bilo, če bi nekaj te mentalitete znova ponotranjili, je dejal Cerar, ki se je okrogle mize udeležil v vlogi prijatelja voditeljice okrogle mize, publicistke in prostovoljke Slovenskega društva hospic Mance Košir.
Staranje je naravno, se je pa nanj treba pripraviti in se z njim tudi soočiti, je opozoril Cerar, ki verjame, da je življenje neuničljivo, večno. "Tudi če se nam še zdi to življenje minljivo in smrtno, sem prepričan, da je to le nek prehod," je dejal.
Igralec Boris Cavazza pa je opozoril, da je naša družba naravnana tako, da starejše odriva. Tudi sam bi rad še igral, med drugim z igranjem trenira svoje možgane, a ga gledališča odrivajo, je dejal.
Izpostavljeno
Igriva praznična darila, ki nikoli ne razočarajo
Mlade soočiti z dejstvom minljivosti
Po Cerarjevem mnenju je treba otroke in mlade soočiti z dejstvom minljivosti in jih tudi spodbujati, da obiščejo institucije, kot so denimo hiše hospic. Na ta način bomo kot družba lahko razvili normalen odnos do smrti, je prepričan. Pri tem se je oprl na lastno izkušnjo, ko mu je umirala mati. "Poslavljala se je leto, leto in pol. V tem času sva normalno preživljala ta proces, normalno sobivala. In čutil sem, da mi je bila hvaležna, da sem jo sprejemal kot normalno."
Predsednica društva hospic Renata J. Roban pa je glede otrok in sprejemanja smrti dejala, da so otroci prezrta skupina žalovalcev. "Ko izgubijo sestro ali bratca, izgubijo tudi starše. Starši žalujejo in se odmaknejo ali pa jih začnejo dušiti s tem, ko pretirano skrbijo zanje," je dejala. Tako je po njenih besedah treba otrokom pomagati pri žalovanju s pogovorom in pojasnili. V času najstništva pa je pomembno, da lahko delijo svojo zgodbo in žalost s svojimi sovrstniki, ki so morda tudi prestali podobno izkušnjo.
In kljub žalosti ob smrti svojca je treba iti naprej. Tega se dobro zaveda tudi Cavazza, ki je v življenju doživel mnogo tragičnih izgub, med drugim izgubo dveh sinov in soproge. Po smrti soproge je, kot je dejal, zapadel v depresijo, a je po treh mesecih predvsem zaradi takrat najstniških sinov "šel naprej in smrt pokopal". Ko mu je umrl še drugi sin, je, kot je dejal, to težko prebolel. "Ne da se to kar pokopati. Ampak vseeno je treba iti naprej," je povedal in dodal, da sta razlog za to tudi dva sinova, ki ju še ima.
