Sobotni teroristični napad v Londonu je le zadnja od epizod teroristične kampanje, ki že več let pretresa Evropo.
Ob tem se nujno postavlja vprašanje, zakaj so teroristi napadli v Londonu, in pred tem v Manchestru, Sankt Peterburgu, Parizu, Istanbulu, Stockholmu, Berlinu, Nici in Bruslju? Neposreden odgovor je boleče enostaven: zato, ker jih je Islamska država pozvala, da naj, namesto da se ji pridružijo, napadajo v državah v katerih živijo. ISIS, ki se sooča s pospešenim izgubljanjem svojega ozemlja v Siriji in Iraku in zelo verjetnim vojaškim porazom, je svoje pripadnik v Evropi pozval, naj “napadajo križarje v času ramazana”. Enak poziv je ISIS ponovil tudi v soboto, prek komunikacijskega omrežja Telegram, le nekaj ur pred pokolom v Londonu, in ga pospremil z navodili, da naj se napadi izvedejo z vozili, noži in strelnim orožjem.
Enako metodo so uporabili v napadu pred britanskim parlamentom v Westminstrski palači marca letos. ISIS je prevzel odgovornost za oba napada v Londonu, kot tudi za napad 22. maja v Manchestru, ki je zahteval največ žrtev. Pripravljenost pripadnikov, da brez kančka slabe vesti povozijo, koljejo, streljajo in razstreljujejo nedolžne obiskovalce gostinskih lokalov, restavracij in koncertnih dvoran (med njimi tudi dekleta in otroke), in se ob tem sklicujejo na Alaha, priča o obsežnosti njihovega fanatizma – bodisi, da so se pred tem vojskovali na bojiščih v Siriji ali pa so se radikalizirali sami, prek interneta, medtem ko so prebivali v enem najbolj bogatih in svobodnih območij sveta.
Poleg motivov za njihova barbarska dejanja, lahko v dneh po njihovih napadih poslušamo, kako so bili že pred tem pod nadzorom varnostnih služb, ali da so jih njihovi sosedje že prijavljali, zaradi sumov povezav s teroristi. Mehanizmi preprečevanja terorizma v Britaniji, pa tudi v drugih evropskih državah, se bodo očitno morali izboljšati. To, da se bo vedno kdo od potencialnih teroristov izmuznil skozi “varnostno mrežo” ali da je število žrtev v Evropi precej manjše kot ped štiridesetimi leti, v času terorističnih dejavnosti Irske republikanske armade, italijanskih Rdečih brigad in drugih “domačih” teroristov, ne more biti opravičilo.
Levica in desnica dajeta polovične odgovore
Kot opozarja Kyle Orton, raziskovalec v Henry Jackson Society, je to že tretje leto zapored, da ISIS poskuša zlorabiti sveti muslimanski mesec ramazan, čas v katerem se od vernikov pričakuje post, molitev in opravljanje dobrih del, za svoje zločinske namene. “Za ISIS je ramazan posebno sveti mesec, džihad pa je njihovo najbolj sveto poslanstvo, tako da v ubijanju nevernikov v tem mesecu vidijo še dodatno zaslugo,” pojasnjuje Orton.
Enako predvidljiva in enostranska so tudi ideološko motivirane razlage “globinskih razlogov” terorizma. V bistvu poglavitni razlog za ISIS-ov poziv k napadanju na civilne tarče “križarjev”, ne glede na absurdnost in brezdušnost, ni nikakršna uganka: gre za maščevanje zaradi vojaškega posredovanja mednarodne koalicije v Siriji in Iraku. V tem pogledu so v zmoti tako komentatorji in politiki s politične levice, ki terorizem v Veliki Britaniji povezujejo z “vojnami, ki jih je britanska vlada podpirala ali vodila v drugih državah,” kot tudi tisti na desnici, ki trdijo, da “ti ljudje ne sovražijo naše zunanje politike, temveč naše vrednote.”
Džihadisti nedvomno sovražijo zahodne liberalne vrednote, vendar enako sovražijo tudi zahodne države, z ZDA na čelu, zaradi odločilnega udarca, ki so ga zadale tako imenovanemu kalifatu. Enako zamero gojijo do Rusije, čeprav je njeno vojaško posredovanje na strani sirskega predsednika Bašarja al-Asada usmerjeno predvsem zoper upornike proti režimu, in šele zatem proti ISIS. Po drugi strani pa je jasno, da vojaška zmaga nad ISIS-om nima alternative – grožnje, ki jo ta samooklicana država pomeni za Bližnji vzhod in celoten svet, ni mogoče odpraviti z diplomacijo, humanitarnim delovanjem in simbolnimi gestami.
Teroristi nas ne bodo pustili pri miru, če se zgolj umaknemo iz “njihovih dežel”
Ta argument lažnih "progresivcev", razkriva globoko reakcionarno in šovinistično sliko sveta, po kateri je Arabce in muslimane na splošno treba prepustiti despotom – še več, treba jim je celo pomagati pri krvavem zatiranju vsakršnega upora. Do nastanka in širitve kalifata ni prišlo zaradi oboroževanja sirskih upornikov, ki niso zavezniki temveč besni nasprotniki ISIS-a, kot tudi na zaradi vojaških posredovanj v Iraku, Afganistanu, ali Libiji. Predhodniki ISIS-a v Iraku so bili praktično uničeni že leta 2007 v skupni akciji ameriške vojske in lokalnih sunitskih borcev, preporod pa so doživeli šele v kaosu vojne v Siriji, ki jo je Asadov režim zanetil proti lastnim državljanom. Zahod je soodgovoren za takšne razmere, ker ni s posredovanjem zaustavil vojne in tako izsušil močvirja v katerem je vzklil sunitski džihadizem. Ta močvirska zemlja pa se je napajala predvsem s krvjo žrtev režima in njegovih šiitskih zaveznikov pod vodstvom Irana.
Teroristi, ki so napadli v Manchestru in Londonu prav gotovo ne zamerijo Zahodu “menjave režima” Asada ali Moamerja Gadafija. Kot piše Jonahthan Freedland za Guardian, Salman Abedi, otrok libijskih islamistov iz Manchestra, bi bil še bolj ogorčen nad Britanijo, če bi ta Gadafiju dopustila, da bi v krvi zatrl upor leta 2011 – kot so bili islamisti v devetdesetih ogorčeni nad Zahodom, ki je dopustil genocid nad bošnjaškimi muslimani v Srebrenici. Tako vmešavanje kot nevmešavanje v “islamske države” lahko služi džihadistom kot argument za novačenje pripadnikov med mladimi, dezorientiranimi in delinkventnimi pripadniki manjšine na Zahodu.
ISIS: Proti vam se vojskujemo, ker ste neverniki
“Mi se vojskujemo v prvi vrsti proti nevernikom (kufar). Njihovi droni, ki nas napadajo, so drugotnega pomena,” je znanstvenemu sodelavcu londonskega inštituta King’s College Shirazu Maheru, ki piše za New Satesman, v intervjuju pojasnil rekrut ISIS-a. Enako sporočilo je ISIS posredoval v članku z naslovom Zakaj vas sovražimo in se borimo proti vam, ki je bil lani objavljen v časopisu Dabik. Med navajanjem šestih razlogov, avtor postavlja “zločine proti muslimanom” in “invazijo muslimanskih dežel” šele na peto in šesto mesto, s pripisom: “Pomembno je razumeti, da čeprav bodo nekateri trdili, da so vaše zunanje politike vse kar neti naše sovraštvo, je ta delni razlog drugotnega pomena, zato smo ga uvrstili šele na konec seznama.” Kot prvega navaja razlog: “Zato, ker ste neverniki.”
Odprte družbe se morajo boriti proti vsem oblikam ekstremizma, nikomur pa ne koristi zamolčevanje islamističnega značaja terorizma, pod udarom katerega je Zahod že vrsto let. Ob vsej politični korektnosti, če hočemo sovražnika premagati, ga moramo najprej imenovati in očrniti (ang. name nad shame), je prepričan Maajid Nawaz, britanski aktivist in sedanji ravnatelj protiekstremističnega združenja Quilliam.
V članku, ki ga je Nawaz objavil po napadu v Manchestru, poudarja, da četudi teroristi napad opravijo sami, je zmotno, da jih opisujemo kot “volkove samotarje”. S propagiranjem zgodbe o izoliranih posameznikih, ki se radikalizirajo, ker se ne morejo povezati v družbo, si zapiramo oči pred simpatiziranjem z ekstremizmom, ki je razširjeno v njihovih skupnostih. Zato velja pritrditi tudi britanski premierki Theresi May, ko pravi, da je v Britaniji preveč tolerance do ekstremistične ideologije in da je treba ekstremistom odvzeti vsakršne varne prostore. Tako na internetu, kot tudi tiste v povečini segregiranih skupnostih manjšin. Ljudi pa prepričati, da “pluralistične vrednote presegajo tiste, ki jih predlagajo pridigarji sovraštva”.
