Novice Svet24

Telenovela z naslovom 13. hrvaška vlada še vedno greni življenje našim južnim sosedom. Spomnimo, že samo oblikovanje kabineta, pod premiersko palico Tihomirja Oreškovića, je bilo rekordno dolgo in je trajalo kar 76 dni – več kot oblikovanje katerekoli druge vlade v zgodovini samostojne Hrvaške. Kabinet ministrov je premier takrat predstavil kot svoj lastni, »Timov« tim. V resnici pa je ta vse kaj drugega kot druščina timskih igralcev in od nesoglasij poka po šivih že vse od svojega kompliciranega poroda. Po rekordno dolgem oblikovanju kabineta je očitno zares nesrečna 13. hrvaška vlada rekordno hitro, v manj kot tednu dni, izgubila svojega prvega ministra. Po zgolj šestih dneh je namreč zaradi afere glede njegovega prebivališča moral odstopiti minister za veteranske zadeve.

Arhiv Svet24

V službi poslovnih ineteresov

Orešković, poslovnež z dvojnim državljanstvom, poleg hrvaškega ima še kanadsko, je sicer prvi nestrankarski oziroma neodvisni premier v hrvaški zgodovini. O tem, kako neposrečena izbira je, je prepričal že na eni od svojih prvih tiskovnih konferenc. Takrat je, zaradi svojega slabega znanja hrvaščine, dejal, da bo služil stavbam (hr. građevine), namesto državljanom (hr. građani). Morda pa je s tem le nehote pokazal, da bo služil poslovnim interesom, ne pa ljudem. Kakorkoli že, dejstvo je, da je bistveno večja politična moč, kot v Oreškoviću, skoncentrirana v obeh podpredsednikih vlade. V vodji HDZ Tomislavu Karamarku in vodji koalicije Most Božu Petrovu. Petrov in Karamarko tako že od samega začetka te nenačelne koalicije tekmujeta za prevlado. Dejstvo, da so kolateralna žrtev tega političnega linča prebivalci Hrvaške, ne vznemirja pretirano ne enega ne drugega.

Arhiv Svet24

Nezaupnica

Nov zaplet v tej žajfnici, ki ponuja veliko melodrame, a le malo resne politične vsebine, je zagotovil opozicijski SDP. Že pred skoraj mesecem dni so namreč socialdemokrati proti Karamarku začeli postopek interpelacije. O njegovi (ne)zaupnici bodo hrvaški poslanci in poslanke glasovali 18. junija. Karamarko, lahko bi mu rekli kar Kalimerko, si je interpelacijo prislužil zaradi sumljivih poslov njegove žene. Ta naj bi najela svetovalca madžarske naftne družbe Mol, slednja je dobila kontrolni delež v hrvaški naftni družbi (INA). Do tega naj bi domnevno prišla s pomočjo podkupovanja, škandala, v katerega je vpleten tudi nekdanji hrvaški premier Ivo Sanader.

Večini članov HDZ je jasno, da je Karamarko politično truplo.

Afera Svetovalka

Most s Petrovom na čelu je priložnost z veseljem pograbil in takrat napovedal, da bo v aferi Svetovalka glasoval proti Karamarku. Temu je Orešković odgovoril s pozivom, naj oba podpredsednika vlade ponudita odstop in s tem stabilizirata vlado. Gordijski vozel pa je do konca zapletel sam Karamarko, s protiudarcem, da tako Orešković kot Most ne uživata več podpore HDZ. Dejstvo je, da je tudi znotraj same HDZ situacija bolj zapletena, kot bi se lahko zdelo. Večini je jasno, da je Karamarko vsaj politično tveganje, če že ne politično truplo, in da bi se ga bilo treba znebiti. Hkrati pa se HDZ-jevci zavedajo, da s tem, ko obglavijo svojo stranko in se znebijo najbolj nepriljubljenega politika na Hrvaškem, tudi sami, po Tuđmanu in Sanaderju, priznajo, da je stranka resnično zabredla. Temu pritrjujejo zadnje javnomnenjske ankete, zato si, v nasprotju z opozicijsko SDP, v resnici ne želijo predčasnih volitev, četudi bo do njih po vsej verjetnosti na koncu moralo priti.

Facebook

HDZ ali Most?

HDZ je dejansko že več let stranka brez resnega političnega programa, izostanek pa je nadomeščala s poceni kombinacijo nacionalizma in pokornosti uradnikom v Bruslju in politiki Angele Merkel. Tudi Most je v resnici programsko zelo šibak, po eni strani se poskuša kazati kot branitelj javnega dobra in poudarja, kako naj bi bila INA v nacionalnem interesu, v naslednjem stavku pa že terja nadaljevanje privatizacije drugih državnih podjetij. Nekateri na Hrvaškem zato poudarjajo, da je izbira med HDZ in Mostom v resnici izbira med domoljubi, ki se prodajo za pest evrov, in reformisti, ki prodajajo reforme, ki jih članstvo v Evropski uniji tako ali tako zahteva. V takšnih okoliščinah je za opozicijsko SDP dovolj že, če molči, in njena priljubljenost bo rasla, seveda pa se zdi, da česa drugega hrvaška socialdemokracija trenutno niti ni sposobna.

Srečko Pulig, hrvaški novinar in publicist: »Politični profesionalci v strankah in nevladnih organizacijah zato zdaj zganjajo gromozanski hrup, medtem pa narod molči.« 

Rušenje ustaljenih pozicij in vlog

Vseeno trenutna vladna oziroma kar splošna politična kriza na Hrvaškem razkriva globlje probleme. O tem, kaj se v resnici skriva v ozadju, smo se pogovarjali s Srečkom Puligom, hrvaškim novinarjem in publicistom. »Na vse skupaj je res mogoče gledati zgolj kot na vladno krizo, ampak v igri je še nekaj več. Ko se je Most na zadnjih volitvah vmešal v večdesetletno dvovladje na Hrvaškem ('levega' SDP in 'desnega' HDZ, v resnici pa sta bila oba vedno v službi sredinske politike), so se začele kot domine rušiti ustaljene pozicije in vloge. To se je pokazalo predvsem v sferi nevladnega sektorja. Že precej pred zadnjimi volitvami se je desni del civilne družbe, tako imenovane državotvorne in klerikalne organizacije, močno moderniziral. Prešel je iz zgodovinskih in nacionalističnih okvirjev in v bolj neokonservativne okvire, ameriškega tipa. Po tej preobrazbi so se te skupine agresivno pozicionirale znotraj HDZ in še številnih drugih, manjših strank. Večina pa nas najprej ni videla, da je tudi Most del te zgodbe,« pojasnjuje Pulig.

Arhiv Svet24

SDP zgolj čaka

»Skupaj z osvajanjem oblasti sta na desnici tako tekla dva procesa. Eden je ta, da se desničarji niso mogli dogovoriti glede delitve volilnega plena in izpeljati želenih strukturnih reform. Proces privatizacije šolstva in zdravstva sicer nemoteno napreduje, ne glede na vladna nihanja. Medtem pa so omenjene desno usmerjene civilnodružbene organizacije izvedle pravi kulturni boj in potrgale obstoječa levo-liberalna omrežja v kulturnih institucijah, na ministrstvu za kulturo idr. Na teh 'dosežkih' bodo lahko gradili tudi, ko aktualna vlada pade. Z izjemo velike desne mobilizacije proti pravici do splava pa se državljani niso pretirano odzivali. Pa tudi v primeru velikega shoda proti splavu je šlo v resnici za kampanjo, ki jo je organizirala cerkev, s trošenjem javnega denarja, tega je v glavnem dobila od zagrebškega župana Milana Bandića. SDP se v ta kulturni boj ne spušča in bolj kot ne samo čaka, da mu oblast ponovno pade v roke.«

V takšnih okoliščinah je za opozicijsko SDP dovolj že, če molči, in njena priljubljenost bo rasla.

Narod molči

»To izredno stanje bi bilo lahko samo stvar parlamentarnih političnih bojev, ampak v resnici ni in se tiče vseh nas. Tako na Hrvaškem kot drugod so, seveda do različnih stopenj, civilna družba, gospodarstvo v državni lasti, posredno pa tudi tisto v zasebni lasti prepredeni s klientelnimi povezavami. Politični profesionalci v strankah in nevladnih organizacijah zato zdaj zganjajo gromozanski hrup, medtem pa narod molči. Stabilnost in varnost delovnih mest pa medtem, kljub vsaj minimalni gospodarski rasti, za večino ljudi še naprej propadata.«