Vzroke za nesrečo gre iskati v zgradbi reaktorja, zavestnem kršenju predpisanih postopkov, pomanjkanju znanja in preslabi koordinaciji zaposlenega osebja. To je namreč testiralo turbogenerator in izklopilo varnostni sistem, ki bi lahko nesrečo preprečil.
Do prvega uhajanja radioaktivne snovi naj bi prišlo že na današnji dan pred 30 leti. Dan pozneje, ob 1.23 zjutraj, pa je moč reaktorja v nekaj sekundah poskočila za stokrat. Parna eksplozija je bila tako močna, da je odnesla zaščitni pokrov reaktorja, radioaktivne snovi pa so se raztresle po širšem območju. Te ostanke je nato čistila skupina likvidatorjev, ki so stekli na streho za od dvajset sekund do minute in potisnili radioaktivne snovi v četrti reaktor. Da bi zajezili nevarno sevanje, so reaktor v sedmih mesecih obdali z debelo jekleno konstrukcijo, ki so jo poimenovali sarkofag.
Točno število žrtev ni bilo nikoli znano
Neposredno po nesreči naj bi umrlo 31 ljudi, uradni podatki pa govorijo, da je v nesreči umrlo vsega skupaj 47 ljudi. Koliko ljudi je umrlo pozneje, ni bilo nikoli povsem znano. Ocene o smrtnih žrtvah zaradi raka govorijo o vsaj štiri tisoč ljudeh, toda nekateri ocenjujejo, da jih bo dolgoročno zaradi sevanja umrlo do milijon. Ocene o smrtnih žrtvah je toliko težje določiti, ker se negativni učinki sevanja ne pokažejo takoj.
Preseljenih na tisoče ljudi
Že tri ure po nesreči so začeli preseljevati prve prebivalce, ki niso vedeli, da se nikoli več ne bodo mogli vrniti v svoje domove. O tem pričajo tudi številni osebni predmeti, ki jih je še vedno mogoče najti v Černobilu in okolici. Sedemindvajsetega aprila so evakuirali celotno mesto Pripjat. Skoraj 50 tisoč ljudi je moralo zapustiti cvetoče mesto, kjer je bila povprečna starost samo 26 let. V 30-kilometrskem območju okoli nuklearke pa so izselili približno 120 tisoč ljudi. Zaradi nesreče je bilo sicer prizadetih vsega skupaj okoli pet odstotkov Ukrajincev. Na tem območju, razen redkih izjem, ljudje danes ne živijo več. Dostop do območja je omogočen samo v spremstvu vodičev.
Svet je za nesrečo izvedel tri dni pozneje
Sovjetske oblasti, pod katere je takrat spadala tudi Ukrajina, so podatke o nesreči sprva prikrivale. Zavedanja o resnosti in razsežnosti nesreče takrat še ni bilo. Podatke o nesreči so razkrili šele, ko druge možnosti več ni bilo, saj se je radioaktivni oblak širil po Evropi. Do 6. maja je večji del Evrope že občutil negativne učinke sevanja.
Posledice nesreče pri nas
V Sloveniji je novico o nesreči 29. aprila 1986 prvi sporočil Radio Ljubljana, kar je povzročilo precejšnjo zaskrbljenost. Naslednji dan so izmerili tudi povečano radioaktivnost v ozračju in padavinah. Preventivno so od 30. aprila do 19. maja prepovedali uporabo deževnice za prehrano in napajanje živine, pašnjo krav mlekaric, uporabo sveže zelenjave in lovljenje parkljastih divjadi. Uvedena je bila tudi kontrola potnikov iz Sovjetske zveze. Radioaktivni jod je bilo v zraku zaznati deset dni, večjih negativnih učinkov pa k sreči ni bilo.
Potreba bo obnovljivih virih energije
Jedrska katastrofa v Černobilu je opomin, kako katastrofalne so lahko posledice upravljanja s stvarmi, ki jih ne moremo popolnoma nadzirati. Tovrstni dogodki pa nam morajo biti v poduk, kako ranljivi smo lahko. Nepredstavljivo škodo za celotno območje Evrope bi tako lahko naredil teroristični napad na katero izmed nukleark. Tudi ta nevarnost je še razlog več, da se začnemo usmerjati na bolj trajnostne in obnovljive vire, ki bi nadomestili tudi jedrsko energijo. Tehnologija nam to danes omogoča bolj kot kadarkoli v preteklosti. Zato je čas, da se tudi Slovenija pravočasno usmeri v tovrstno rabo energije, ki bi postopoma nadomestila energijo iz 33 let stare krške nuklearke.
