Nekateri izmed prebivalcev Molenbeeka trdijo, da si oblasti zapirajo oči pred problemom bega mladih iz te bruseljske četrti. Po policijskih podatkih naj bi bil napad na Pariz, ki se je zgodil 13. novembra, načrtovan prav tukaj, v Molenbeeku, prav tako pa se je tukaj skrival obtoženi za te napade, Salah Abdelslam. Slednji se je odločil da se ne raznese, medtem ko so to njegovi kolegi storili usodnega dne v novembru.
Uradnih številk ni
Glede na število prebivalcev ima Belgija največje število tujih borcev v Siriji v primerjavi s katerokoli drugo državo zahodne Evrope. Predvideva se, da naj bi od leta 2012 najmanj 500 moških in žensk zapustilo Belgijo in odšlo na bojišča v Siriji in Iraku. V istem času pa naj bi se jih več kot 100 vrnilo s področij, ki so pod nadzorom Islamske države. Uradnih številk ni, toda vsi se strinjajo, da bi bile lahko te občutno višje od predvidenih.
»Rekrutiranje se nadaljuje z občutno počasnejšim tempom kot pred dvema letoma, toda nadaljuje se,« je dejal belgijski minister za notranje zadeve. Samo redki prebivalci četrti so se o tem problemu pripravljeni pogovarjati s policijo ali novinarji.
»Živimo na področju, kjer nekateri poskušajo govoriti o tem problemu, toda drugi jih poskušajo pri tem zaustaviti,« je dejal belgijski imam Sulayman Van Ael.
Sorodniki rekrutiranih
Sin Geraldine Henneghein je bil rekrutiran v vrste ISIL-a in tam tudi ubit, Geraldine pa je ena izmed redkih prebivalcev Molenbeeka, ki je pristala na pogovore z novinarji. Dejala je, da je prepoznavanje znakov radikalizacije izredno težko. »Vsak znak je drugačen, in če niste pozorni ti znaki ne izgledajo kot znaki radikalizacije. Ko pa spregledate in ozrete celotno sliko, dojamete, da gre za proces rekrutiranja,« je pojasnila Geraldine.
Mladenič Ali, ki je spregovoril v objemu anonimnosti, je s solzami v očeh priznal, da sta njegova brata odšla na bojišče v Siriji, eden je tam tudi izgubil življenje. Po njegovem mnenju sta diskriminacija in pomankanje možnosti v Belgiji številne mladostnike porinila nakriva pota, saj se niso čutili zaželene v svoji okolici. In po njegovem mnenju džihadisti to s pridom izkoriščajo.
»Belgijska država zavrača otroke in mlade ljudi. Sprašujejo se, zakaj bi tujcem dali službe. Polnijo nas s sovraštvom, pravijo nam, da smo nekoristni. In ko mladi to vidimo, se zamislimo in si rečemo pa pojdimo tja, kjer bomo koristni,« je dejal Ali.
Prepričan je, da si belgijske varnostne agencije zatiskajo oči pred tem, da mladi odhajajo v Sirijo in se prepričujejo, da je to način rešitve. »Želijo se rešiti teh mladih ljudi, zato jim to dopuščajo,« je dejal.
Lastnega sina prijavila policiji
Pravi, da sta njegova brata sama kriva za odhod v Sirijo, toda lahko bi bilo narejeno še veliko več za preprečitev tega. Geraldine je svojega sina sama prijavila policiji, da bi s tem preprečila njegov odhod. »Dva tedna preden je odšel, sem bila na policiji in jim povedala, da bo moj sin tega in tega datuma odšel v Sirijo. Dejali so mi, da sin ni mladoleten gre lahko kamor sam želi.« Leta 2014 je z 18-timi leti odšel v Sirijo, leto kasneje pa sem izvedela, da je tam umrl.
Ne moremo jih prisiliti, da ostanejo
Oblasti pravijo, da delujejo proti radikalizaciji in da je pred letom in pol na mesec iz Belgije v Sirijo in Irak odšlo 15 oseb mesečno, danes le še pet. »Ljudi ne moremo prisiliti, da ostanejo tu. To ni rešitev. Imamo primere, ko smo določene ljudi zaprli, nekaj časa po tem pa so kljub temu odšli. Ljudje ostajajo, mi pa jim moramo pomagati, da si zgradijo prihodnost in da jim razložimo, kdo pravzaprav so,« je dejal ustanovitelj centra za deradikalizacijo Montasser Al De'emeh.
Molenbeek je bilo eno izmed glavnih industrijskih centrov v Belgiji, zaradi česar so ga poimenovali tudi mali Manchester. Danes je to geto, osiromašena občina z velikim delom muslimanskega prebivalstva iz Maroka in Turčija, ki se ji tudi v tretji generaciji ni uspelo integrirati v belgijsko družbo.
