Turška delegacija je na srečanje z osemindvajseterico evropskih voditeljev prišla z novim predlogom, ki je presenetil evropske voditelje. Zato so se dogovori še bolj zakomplicirali in zavlekli v 12-urni sestanek. V skupni izjavi po koncu srečanja so naposled zapisali, da bodo na stroške EU vračali vse tako imenovane nezakonite migrante, ki bi prišli iz Turčije na grške otoke, in v zameno privolili v trgovanje z begunci. Za vsakega vrnjenega begunca naj bi sprejeli dodatnega sirskega begunca v EU. Turčija je izsilila tudi pospešitev vizumske liberalizacije za njene državljane in umik vizumov za vstop v Evropo. Obljubili so ji tudi dodatna sredstva, poleg že dogovorjenih treh milijard, ki naj bi jih pospešeno izplačali.
Cerar se je uprl Merklovi
Pred vrhom je Merklova odločno nasprotovala zaprtju zahodnobalkanske begunske poti. »Ni mogoče, da se karkoli zapre,« je dejala. Z njo se je strinjal tudi predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker. Na drugi strani se je skupaj z višegrajskimi državami, Avstrijo in Francijo znašel tudi naš predsednik vlade, ki je izrazil prepričanje, da je zaprtje balkanske poti »absolutno nujno«.
Iz končnega dogovora so kompromisno izvzeli besede o zaprtju poti, zapisali so, da se ta pot končuje. Že pred tem je Cerarjev predlog o zaprtju makedonsko-grške meje v imenu varovanja schengenske meje padel na plodna tla. Za žrtve v obliki človeških življenj, ki so posledica dogovora in pri temperaturah blizu ničle spijo pod milim nebom v katastrofalnih razmerah brez hrane in vode, pa voditeljem tako ni mar. Kako malo je voditeljem do humanosti, kaže že to, da so najprej zaprli mejo, čeprav bi pred tem lahko poskrbeli za vsaj osnovne nastanitvene razmere, ki bi jih bili na meji deležni begunci. Grčija se tako zdaj, zaradi begunske krize, še hitreje spreminja v tretji svet.
Ves po drugi svetovni vojni zasnovan begunski sistem se je zdaj porušil že ob prihodu beguncev, ki ne dosegajo niti pol odstotka vseh prebivalcev celotne EU. Iverna Mcgowan iz mednarodne nevladne organizacije Amnesty International, o dogovoru pravi: "Voditelji EU in Turčije so dosegli novo dno s kravjo kupčijo, ki najranljivejšim ljudem na svetu odreka pravice in dostojanstvo. Ideja o zamenjavi prebežnikov ni samo nevarno nečloveška, temveč ne ponuja niti trajnostne dolgoročne rešitve trenutne humanitarne krize."
Upor v najbolj napačnem času
Pomenljiv pa je čas Cerarjevega upora. Ni se uprl, ko so od njega zahtevali privatizacijo in razprodajo podjetij pod ceno, ko so zahtevali postavljanje rezilne žice ali ko so od Grčije zahtevali še hujše varčevalne ukrepe, zaradi katerih se je med drugim za sto odstotkov povečala smrtnost novorojenčkov. Uprl se je šele v trenutku, ko Merklova dejansko zagovarja humane politike sprejemanja pomoči za begunce. Uprl se je, ko je del voditeljev EU odkrito začel zagovarjati kršitev mednarodnega prava in zavezujočih dokumentov. Če kdo, prav on, kot profesor prava, ki je napisal knjigo o človekovih pravicah, ve, kako problematični so ti predlogi.
Množično v kršitve človekovih pravic
Humanitarne organizacije namreč upravičeno opozarjajo, da je bil kvotni sistem omejevanja števila beguncev kršitev že leta 1951 podpisane konvencije Združenih narodov o zaščiti beguncev, ki ji je zavezana slediti celotna EU. Popolno zaprtje meja pa še bolj radikalno krši že več desetletij dosežene standarde individualne obravnave beguncev, ki so ljudem iz različnih držav omogočali varnost pred smrtjo ali kakšno drugo kruto usodo, ki bi osebo lahko doletela v njegovi državi. Ves sistem se je zdaj porušil že ob prihodu beguncev, ki ne dosegajo niti pol odstotka vseh prebivalcev EU. Medtem ko voditelji EU niso sposobni najti rešitve za tako majhen odstotek, je kanadski premier Justin Trudeau brez velikega pompa sprejel 25 tisoč Sircev, še enkrat več pa jih namerava do konca leta. Kanadsko ministrstvo za integracijo pa je že novembra pripravilo strategijo njihove vključitve v družbo.
Rešitev, ki to ni
Pravzaprav pa je še večji problem, da sprejete rešitve ne bodo delovale. Problematičen je že vnovičen dogovor s Turčijo, ki ji mora EU popuščati v skoraj vseh njenih zahtevah. V ta položaj pa se je pripeljala sama, ker je desetletja govorila, da alternativnih politik ne bo. Pretekli sporazumi z Ankaro niso prinesli večjih sprememb, zato je veliko vprašanje, ali bo tokratni prinesel kaj več. Obenem se med tem, ko evropski voditelji govorijo o zapiranju balkanske poti, že odpirajo nove. Največja žrtev pri vsem skupaj pa bodo begunci, ki za voditelje tako niso pomembni; če bi bili, bi se že veliko prej našle rešitve, ki bi odpravile jedro težav.
