Predstavniki 195 držav in EU so končno dosegli dogovor o tem, kako preprečiti pretirano segrevanje Zemlje in tako ustaviti grožnjo celotnemu človeštvu. Gre za zgodovinski, prelomni trenutek ali zgolj za šov, ki naj bi pomiril vse bolj zaskrbljeno široko javnost?
STA
Ko se je evforija polegla, so predstavniki držav opozorili, da vse vendarle ni rožnato.
Predstavniki pogodbenic Okvirne konvencije ZN o spremembi podnebja so z dogovorom v Parizu zaključili proces, ki je prek številnih usklajevanj na nižjih ravneh in svetovnih podnebnih konferenc v Københavnu, Durbanu in Limi vendarle pripeljal do dogovora, ki predstavlja prvi univerzalni sporazum o zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov in krepitvi obrambe proti posledicam podnebnih sprememb.
Sporazum bo začel veljati, ko ga bo sprejelo 55 držav, odgovornih za 55 % vseh izpustov.
Pariški podnebni sporazum napoveduje prehod v dobo brez fosilnih goriv, do njega pa je prišlo po podaljšku dvotedenskih pogajanj 195 držav in EU. Čeprav je še ob začetku konference besedilo osnutka sporazuma vsebovalo številne različice besedila in praznine, pa se je skozi naporna pogajanja vendarle počasi zarisovalo globalno soglasje o nujnosti resnično svetovnega odgovora na izzive podnebnih sprememb.
Odločitev v podaljških
Pariška konferenca, bi se morala skleniti že v petek, a se je, kot je to običajno na tovrstnih velikih multilateralnih diplomatskih dogodkih, nekoliko podaljšala. Podaljšek je nato vendarle pripeljal do pozitivnega razpleta. V letu, ki bo znova podrlo temperaturne rekorde, so se tako pogajalci dogovorili o zavezi k omejitvi dviga povprečne globalne temperature pod dve stopinji Celzija do konca stoletja glede na predindustrijsko dobo, obenem pa sporazum države spodbuja k ukrepom za omejitev na 1,5 stopinje.
»Kolo podnebnega ukrepanja se obrača počasi, a v Parizu se je obrnilo. Tak dogovor postavlja fosilno industrijo na napačno stran zgodovine,« pravi prvi mož Greenpeacea Kumi Naidoo.
Zastavljeni cilji
Da bi ta cilj dosegli, naj bi globalni izpusti toplogrednih plinov dosegli vrh, »kakor hitro je mogoče«. Neto ničelne izpuste naj bi dosegli v drugi polovici stoletja. Cilj omejitve dviga globalne temperature naj bi države dosegle s predložitvijo svojih nacionalnih prispevkov, vključno z ukrepi za zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov. Na pet let bo potekal pregled izpolnjevanja zastavljenih ciljev, države pa naj bi svoje ambicije sčasoma stopnjevale.
Prvi pregled globalnega napredka bo leta 2023, pregled izpolnjevanja nacionalnih ciljev pa leta 2025. Svoje predloge nacionalnih ciljev je že podalo 187 držav, veljati pa bodo začeli leta 2020. Leta 2018 bodo opravili pregled stanja, ko bodo države svoje ambicije lahko zaostrile.
sta
»Pariz ni konec poti, ampak začetek dolge in zelo zahtevne poti v trajnostni razvoj, v brezogljično družbo,« je dejal Zoran Kus, glavni slovenski podnebni pogajalec.
Redno poročanje
Da bi zagotovil potrebno transparentnost, sporazum od držav terja redno poročanje tako o ukrepih za znižanje izpustov kot o dani oziroma prejeti finančni podpori. Razvite države so v skladu s sporazumom dolžne zagotoviti finančno pomoč državam v razvoju tako pri zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov kot pri prilagajanju na posledice podnebnih sprememb. Države v razvoju lahko pri tem sodelujejo prostovoljno, če želijo. V manj zavezujoči del dogovora je vključeno določilo, da bodo razvite države svojo pomoč krepile do sto milijard dolarjev letno v letu 2020. Sporazum bo začel veljati, ko ga bo sprejelo najmanj 55 držav, ki so skupaj odgovorne za najmanj 55 odstotkov globalnih izpustov toplogrednih plinov.
Slovenski prispevek
Glavni slovenski podnebni pogajalec, Zoran Kus, je po koncu konference dejal: »Pariz ni konec poti, ampak začetek dolge in zelo zahtevne poti v trajnostni razvoj, v brezogljično družbo.«Pariški sporazum je ocenil za »res dober načrt za planet«. Dotika se vsakodnevnega življenja posameznikov, investicij podjetij, ravnanja občin, države. Enajst strani dolg dokument je mogoče nadgraditi v tisoče dobrih idej, je izpostavil.
sta
