V Parizu se je po več urah čakanja drevi najprej odvilo zasedanje pariškega odbora, na katerem so v besedilo vnesli popravke sekretariata ter pravnih in jezikovnih strokovnjakov. Takšno besedilo je bilo nemudoma predloženo plenarnemu telesu konference v potrditev.
"Vidim sobo, vidim pozitiven odziv, ne slišim ugovorov. Pariški podnebni dogovor je sprejet," je sporočil francoski zunanji minister Laurent Fabius. Dvorana je nemudoma izbruhnila v aplavz, veliko je bilo smeha, objemov in tudi solz.
"Udariti morate s kladivcem," je Fabiusu med smehom dejala izvršna sekretarka Okvirne konvencije ZN o spremembi podnebja (UNFCCC) Christiana Figueres. "Majhno kladivo je, ampak mislim, da lahko opravi odlično delo," ji je odgovoril Fabius in z udarcem zapečatil dolgoletna prizadevanja.
Ko se je evforija polegla, so predstavniki držav opozorili, da vse vendarle ni rožnato. Marsikatera pričakovanja in zahteve niso bile izpolnjene, države v razvoju so opozarjale predvsem na premalo jasnosti pri prihodnji finančni pomoči razvitih držav za države v razvoju. Pariški podnebni sporazum je šele osnova, na kateri bo treba graditi.
V Parizu so soglasje na podnebni konferenci skoraj dva tedna iskali pogajalci pogodbenic UNFCCC - 195 držav in EU. Novi globalni podnebni dogovor bo v veljavo stopil leta 2020, ko se izteče veljavnost Kjotskega protokola.
Sporazum predvideva omejitev dviga temperature pod dvema stopinjama Celzija in prizadevanja za omejitev na 1,5 stopinje. Ta cilj naj bi države dosegle s predložitvijo svojih nacionalnih prispevkov, vključno z ukrepi za zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov. Na pet let bo potekal pregled izpolnjevanja zastavljenih ciljev, države pa naj bi svoje ambicije sčasoma stopnjevale.
Prvi pregled globalnega napredka bo opravljen leta 2023, pregled izpolnjevanja nacionalnih ciljev pa leta 2025. Svoje predloge nacionalnih ciljev je že podalo 187 držav - Saint Kitts and Nevis prav danes - v veljavo pa bodo stopili leta 2020. Leta 2018 bo opravljen pregled stanja, ko bodo države svoje ambicije lahko zaostrile.
Da bi zagotovil potrebno transparentnost, sporazum od držav terja redno poročanje tako o ukrepih za znižanje izpustov kot o dani oziroma prejeti finančni podpori.
Razvite države so v skladu s sporazumom dolžne zagotoviti finančno pomoč državam v razvoju tako pri zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov kot pri prilagajanju na posledice podnebnih sprememb. Države v razvoju lahko pri tem sodelujejo prostovoljno, če želijo.
V manj zavezujočem delu dogovora je vključeno določilo, da bodo razvite države svojo pomoč krepile od 100 milijard dolarjev letno v letu 2020.
