Turčiji niso laskale podobe bankovcev in zlatih palic v škatlah za čevlje, razkritih v škandalu trgovinske menjave z Iranom po shemi zlato-za-nafto. Zahodne sankcije so namreč Iranu preprečile trgovino z ogljikovodiki v zameno za evre ali ameriške dolarje. Trenutno je Turčija tarča obtožb, da od ISIS-a kupuje sodčke nafte po ceni 20 ali 30 ameriških dolarjev in jih nato preprodaja na svetovni trg po tržni ceni, ki se trenutno giblje pri 80 ameriških dolarjih.
Pretirano ljubezen do zlata je pokazal tudi odstavljeni ukrajinski predsednik Viktor Janukovič, ki so ga po njegovem begu iz države protestniki iskali na njegovi posesti v Mežigiriji. Janukovič je bil tedaj že nekje globoko v Rusiji, protestniki pa so med ostalim našli le straniščno školjko iz čistega zlata, osebni živalski vrt, repliko dvojamborne jahte in mokre dokumente, v naglici odvržene v jezero. Slednje je skupina aktivistov in novinarjev že digitalizirala in objavila na spletu pod geslom Janukovičleaks.
Korupcija pa ni bila omejena na evropsko obrobje, ampak se je prikradla prav v osrčje Stare celine. Nekdanjega francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja so preiskovalci dobili s prsti v marmeladi libijskega porekla. Sodni proces še ni dobil uradnega epiloga, a Sarkozy naj bi od padlega libijskega samodržca Moamerja Gadafija leta 2007 prejel 50 milijonov evrov za potrebe svoje volilne kampanje. Sarkozy naj bi pozneje bombardiral Libijo, zato da bi utišal Gadafija.
Preiskovalci so kot primer dobre prakse lahko izpostavili samo Dansko, ki z najmanjšo stopnjo korupcije še vedno drži svetovno štafeto transparentnosti. To dosega z nedavno uvedbo javnega registra podjetij, ki razkriva fizične lastnike posameznih podjetij. Danska vlada želi tako pritisniti na anonimna podjetja, ki so se izkazala za orodje številka ena za pranje denarja, pridobljenega s kriminalom, korupcijo in utajevanjem davkov.
Raziskava je zaznala stopnjo korupcije v 175 državah, Slovenija se je med njimi znašla na 39. mestu. Govorili smo z Vidom Doriem iz društva Integriteta, ki deluje kot lokalna izpostava Transparency International. Po njegovem mnenju so največji problem pri nas javna naročila in politične stranke, ki ob prihodu na oblast favorizirajo podjetja, ki so jih z donacijami pripeljala do nje: »Zaradi povezav političnih strank z zasebnim sektorjem, ki jih tudi podpira, stranke ta podjetja nagrajujejo, kar jasno kaže aplikacija Supervizor. Javna naročila so potrebna celostne predelave, tako pri pripravi javnih naročil kot pri izvajanju.«
Doria kljub temu meni, da so nekateri zakonski okvirji v Sloveniji primerni. Pri tem izpostavlja predvsem ZDIJZ, ta je »v RS izjemno dober, pravzaprav drugi najboljši na svetu. Je pa daleč od tega, da bi bil celostno implementiran. To se izjemno dobro kaže pri lobističnih stikih, kjer nekatere informacije niso javne in po tem kriteriju niti ne morejo biti (na primer cena storitve, ki jo je lobist zaračunal za svoje lobiranje). ZDIJZ zavezuje tudi podjetja v državni lasti, kar je absolutna prednost za javni nadzor.«
Vendarle pa Doria po pričakovanjih ni zadovoljen s transparentnostjo Slovenskega državnega holdinga in Družbe za upravljanje s terjatvami bank, ki sta prav tako podvržena ZDIJZ, a se zdi, da ga najraje sploh ne bi upoštevala.
