Mobilna verzija
18:28 18. avgust 2017

Moni Kovačič: Še vedno se počutim mlado

Katja Božič/Zarja
4

Na odru Melodij morja in sonca, na katerem je rosno mlada leta 1978 zmagala s pesmijo Nasmeh poletnih dni in v kratkem času postala zelo priljubljena, se je letos znašla povsem po naključju.

moni_kovacic_naslovka

»V Sloveniji se sprostim, odpočijem, otresem skrbi,« Foto: Šimen Zupančič

Igorja Lijo, glasbenika, s katerim je nastopila v duetu, je spoznala jeseni v klubu ameriških Slovencev v San Franciscu, kjer je igral in jo na njeno presenečenje povabil na oder. Glasovno sta se tako zelo ujela, da ji je predlagal nastop na Melodijah – Igor je namreč Koprčan, ki živi pol leta v Ameriki in pol leta v Sloveniji. Bila sta sprejeta in Moni je tako obisk Slovenije združila še z nastopom v Portorožu, kjer se je spet srečala s starimi prijatelji z našega glasbenega prizorišča.

»V Sloveniji se sprostim, odpočijem, otresem skrbi,« je začela pripoved o svoji razpetosti med našo deželo in njenim domom v enem od prelepih kotičkov ob jezeru Tahoe v ameriški Nevadi. Povabila me je v svoje prijetno gnezdece – prenovljeno podstrešno stanovanje v središču Ljubljane, ki ji ga je zapustila mama. Nanj je zelo navezana, spominja jo namreč na otroška leta, ko je njen dedek v pritličju še imel pekarno, v kateri so pekli čudovit kruh. »Takšnega ne dobiš nikjer več,« se smeji.

Med obnavljanjem stanovanja je na podstrehi celo odkrila pozabljeno desko, na kateri so mesili kruh, zdaj pa je dobila novo funkcionalno vrednost – uporablja jo kot šank v kuhinji. Tod naokoli so se nekoč kot deklice podile s sestričnami, danes pa sem pripelje ameriške prijatelje, da jim razkaže Slovenijo – mimogrede, vsem je zelo všeč in se vračajo večkrat – in pa seveda svojega moža, ki se počitnicam pri nas ne odreče. Moni pride v Ljubljano najmanj dvakrat na leto, skoraj gotovo jo boste na ulici zagledali poleti. »Ko z možem Stevenom prideva v stanovanje, se najprej preobujeva v udobnejše čevlje, nato pa greva pohajkovat po mestu,« pravi. Preverita vse novosti, dogajanje, nove restavracije, predvsem pa se rada družita s prijatelji in preizkušata slovenske jedi.

moni_kovacic1b

"Ker pa sem po duši športnica, rada imam jutra in naravo, sem se nočnega življenja nasitila." Foto: Šimen Zupančič

Obisk končata z jadranjem na Hrvaškem. »Tam pa se res popolnoma odklopiva, sva brez telefonov, brez povezave s civilizacijo,« pravi. Tehnologija ubija družbene odnose, razmišlja, zato pri zaposlenih na njenih klinikah za fizioterapijo ni zaželena uporaba mobilnih telefonov. »Fizioterapija je delo z ljudmi, ljudi pa moraš začutiti, če hočeš biti učinkovit,« pravi.

Poslovna ženska

V Ameriki se namreč že osemnajst let profesionalno ukvarja s fizioterapijo. Ko je z nekdanjim možem prišla v zahodno Ameriko, so osem let nenehno igrali. »Ker pa sem po duši športnica, rada imam jutra in naravo, sem se nočnega življenja nasitila. Po drugi strani sem v sebi vedno slišala očeta, ki si je želel, da bi se v življenju ukvarjala še s čim drugim, ne samo z glasbo. Ni bil namreč prepričan, da bi lahko živela samo od glasbe, medtem ko mama nikoli ni dvomila o tem,« se nasmehne. Tako se je vrnila v šolske klopi. Magistrirala je iz fizioterapije in se prelevila v poslovno žensko. Vodi kar štiri klinike, v eni od njih pa dela tudi sama. »Nekateri klienti me obiskujejo že štirinajst let.«

Največ se ukvarja z ljudmi srednjih let, predvsem z ženskami. S svojim načinom življenja želi pokazati, da je kljub letom mogoče ohranjati vitalnost in mladosten videz. Vse je odvisno od načina življenja in od pripravljenosti spremeniti škodljive navade. Priznati namreč moramo, da Moni odlično skriva svoja leta in je videti čudovito. »Če ob rojstnem dnevu pomislim na svoja leta, mi je kar malo slabo,« se smeji. »A se nočem omejevati s številkami. Še vedno se počutim mlado. Starost je samo v glavi in s tem mora razčistiti vsak sam. Zavestno vedenje in pozitivna naravnanost sta zelo pomembna. V sebi moraš imeti neko notranjo lučko. Pa pomembno je znati odpuščati. Jaz sem morala to storiti velikokrat v življenju, predvsem v mladosti, ko sem bila pogosto v stresu, ker so me nekateri ljudje izkoristili. Ampak sem morala naprej. Tudi spoštovanje je pomembno, posebno do partnerja, s katerim živiš. Ne maram obsojanja, kadar kdo o kom grdo govori, se raje umaknem. Na kliniki imamo pravilo, da ne smemo obrekovati. Če pridemo negativno naravnani pred paciente, jim ne moremo pomagati. Se pa seveda zgodi, da ti včasih že od jutra, ko vstaneš, gre vse narobe. Takrat se pač ustavim, vdihnem in si rečem, da bo jutri nov dan!« 

Življenje na ranču

»V življenju se veliko spremeni, če spoznaš pravega partnerja,« pravi srečno. Pred šestimi leti se je znova poročila s Stevenom Fulstonom, ki ga je spoznala na neki poroki pri jezeru Tahoe, kamor se je pred štirinajstimi leti preselila iz Los Angelesa. »Obožujem gore, naravo, smučanje, zato sem se tudi preselila v ta predel.« Še več, po poroki se je preselila k možu na približno trideset kilometrov od jezera Tahoe oddaljeni ranč. »Zemljišče je ogromno in že sedem generacij v lasti družine mojega moža. Ima svoje kavboje, vzreja črno govedo 'black angus', pridelujemo tudi ekološko hrano za konje. Pri vodenju posestva mu precej pomaga petindvajsetletna hčerka Emily, ki je diplomirala iz okoljske znanosti in razvija svoje nove ideje, medtem ko njegov sin ustvarja posel v Los Angelesu. Mož je zelo odprt za nove ideje, vendar ga morajo prepričati. Kot poslovna ženska tako že razmišljam, kaj bi lahko počela na ranču, ko bom v prihodnosti počasi izpregla iz fizioterapije. Med drugim se navdušujemo nad sivko, ki jo bomo verjetno kmalu zasejali, saj si jo obe z Emily zelo želiva. Sami gojimo tudi začimbe, paradižnike, paprike. Mož ima že od desetega leta svoj vrt, ker si je že kot otrok želel imeti svežo zelenjavo. Najraje imamo sredozemsko kuhinjo. Pojemo veliko testenin na različne načine, rib, kruha pa bolj malo, tudi zato, ker kot sem že rekla, v Ameriki ne moreš dobiti dobrega, takega kot v Sloveniji. Morda si bom zdaj začela peči svojega,« se nasmehne, ko si zapiše moj predlog recepta. »Na deželi so trgovine zelo oddaljene, zato večino hrane kupimo pri najbližjem sosedu, ki je od nas oddaljen približno pol kilometra. Imajo tudi mlekarno, jogurte pa moramo še vedno kupovati v trgovini, ker jih tam ne znajo delati.

Ob koncu tedna greva s Stevenom velikokrat v družinsko hišo više ob jezeru. Tam smo petnajst minut oddaljeni od smučišč, vsi namreč zelo radi smučamo. Poleti pa deskamo na jezeru. Z možem včasih pohajkujeva od jutra do večera – najprej tura z gorskim kolesom, potem s supom po jezeru, nato greva na golf.« Ogromno časa pa še vedno posveti glasbi. 

Glasba za dušo

»Pred leti sem se morala malce omejiti od nenehnih nastopov – čeprav prepevati seveda nisem nikdar nehala – da danes lahko spet uživam.« Začela je spet nastopati in pisati svoje pesmi. »Ker je bilo treba plačevati visoke zneske za avtorske pravice, če si hotel igrati pesmi drugih avtorjev, so v našem koncu začeli zapirati klube.« Na ranču si je uredila studio in začela ustvarjati svoje pesmi v ritmih, za katere ve, da jih imajo tamkajšnji ljudje radi. »Z mojo skupino že štiri leta igramo in se imamo čudovito. Letos bomo celo nastopili kot predskupina dvema zelo popularnima glasbenikoma, in sicer Tyju Herndonu in Marli Brown, na kar sem zelo ponosna.« Od ponedeljka do srede ali četrtka je tako fizioterapevtka svojim klientom, konec tedna pa je predana glasbi in nastopom. Zraven pa počne še ogromno drugih stvari – sodeluje pri dobrodelnih prireditvah, pleše, uči pilates, tudi kot nekakšna varnostnica na smučiščih se je že preizkusila. »Slovenka v meni si želi kar naprej ustvarjati nekaj novega,« pravi in namigne, da že načrtuje svoj naslednji obisk v Sloveniji, verjetno že v jeseni.

Vaš prispevek