Mobilna verzija
08:59 28. julij 2017

Kolumna Matica Munca: Zrelostni izpit

Matic Munc
4

Ko sem bil mlad in nadebuden, sem bil prepričan, da bom študiral dalje, do bridkega doktorskega konca. In to kulturno antropologijo, ne psihologije.

Matic Munc

Matic Munc Foto: Arhiv Svet24

Tisti, ki se spomnite Velike ilustrirane enciklopedije, boste iz zvezka Človek mogoče priklicali članek o obredih po celem svetu. Tam me je obsedla teza, da so si človeški obredi po vsem svetu podobni po svoji strukturi, ne glede na to, ali gre za poganske ali recimo katoliške in komunistične. Mlad afriški lovec mora recimo za nekaj dni v savano, po možnosti ubiti leva, si izbrati ženo, in postane mož. Krst, prvo sveto obhajilo, birma, poroka. Ciciban, pionir, mladinec, partijec. Stopnje inavguracije človeka v družbo. O tem bi pisal doktorat, še zdaj me vleče, a je pozno. 

Če na osebni ravni posameznik skozi obrede iniciacije prehaja skozi različne plasti upoštevanja v svoji skupnosti, imajo obredi velik pomen tudi za narode in države, saj tako oblast skozi simboliko poenotenja krepi vezi med svojimi podložniki in jim daje občutek, da smo vsi eno. Državne proslave in vojaške parade za pomembne datume so tisti politični orgazmi oblastnikov, ko jim zares dogaja. Samo spomnite se tradicionalne vojaške parade ob dnevu zmage v Rusiji. Po širokih avenijah grmijo tanki, metalci raket, korakajo strumni mladci in mladenke, množico preletavajo reaktivci in vsi so združeni zaradi ene ideje – slavijo zmago nad sovragom. Podobnih državnih obredij poznamo ogromno in mnoga so žal brez vsebine. 

Hvala za proslavo za milijon in dvesto tisoč evrov iz socialnega proračuna. Isti dan se je razstrelil gospod pred deložacijo. V naši razpadli družbi so obredi zgolj dnevi, ko srečnež dobi nov telefon, igralno konzolo, skuter ali avto.

Namreč, tako pri posamezniku kot državi bi moral biti sam simbolični akt obreda zgolj vrhunec notranje spremembe, ki pa je resnična in trdna. Lovec naj bi se šel postit v savano in lovit leve šele, ko je duševno in telesno sposoben tega. V naši razpadli družbi pa so obredi zgolj dnevi, ko srečnež dobi nov telefon, igralno konzolo, skuter ali avto. Verjamem, da so ameriški domorodci po tednih pobijanja z nasprotnikom pokadili tisto pipo miru kot zaključni obred pomiritve. 

Srečujem mlade Nemce, nekje deset let po koncu druge svetovne morije so začeli državni projekt ozaveščanja o grozoti holokavsta in še danes se to čuti v pogovorih z omenjenimi, ki jih je sram dejanj prednikov. Francozi so približno v istem času začeli spravna dejanja glede kolaboracije. To so zahtevni in mučni procesi, kjer obred lahko sledi šele kot sklepno dejanje. V Sloveniji ponovno vse obračamo na glavo. Postavimo novo steno za grafite, temu rečemo spomenik, po mestu hodijo spoteni predstavniki častnih straž in mlade glasbenice policijskega orkestra s sončnimi očali, vsa smetana je zbrana, se klanja, zastave vihrajo … V ljudeh pa se ni premaknilo nič. Ker nismo naredili zrelostnega izpita tega poglavja. Nekateri še vedno dvomijo o resničnosti holokavsta, drugi ne pustijo osnovnega miru pobitim. To se dogaja javno, v nezreli družbi prenapihnjenih politikov za lastno promocijo, ne za ljudi. Od javnega prikazovanja obsedeni predsednik je imel samo še eno predstavo za fotografe, tokrat s tistim resnim obrazom, ko je strog in zamišljen oče naroda. Blefirate, gospodje, in ljudje ne nasedajo! Hvala za proslavo za milijon in dvesto tisoč evrov iz socialnega proračuna. Isti dan se je razstrelil gospod pred deložacijo. Pokoj njegovi duši. In sprava.

Značke: matic-munc , kolumna

Vaš prispevek