Na slovenski strani je največ zadovoljstva prinesla odločitev razmejitve v Piranskem zalivu, kjer smo dobili kar štiri petine pomorskih voda in še neoviran in nenadzorovan dostop do mednarodnih voda po koridorju, ki je podoben tistemu iz sporazuma Drnovšek-Račan.
To je bil najpomembnejši del sporazuma, saj je bil za Slovenijo strateškega interesa zaradi nadaljnjega razvoja Luke Koper in neoviranega prehoda ladij v naše pristanišče. Da bomo dobili stik, je bilo sicer določeno že v sporazumu, ki je določil reševanje prek arbitraže. In verjetno je bil prav ta člen sporazuma, na katerega so Hrvatje morali pristati, če so želeli, da Slovenija odpravi blokado njihovega vstopa v EU, glavni razlog, da so odstopili od arbitraže. Da je bila odločitev glede Piranskega zaliva pozitivna, je ocenil tudi vodja slovenske odvetniške ekipe Alain Pellet, ki je dejal, da je obstajala realna možnost, da bi dobili samo polovico zaliva. Med najbolj zadovoljnimi z odločitvijo pa je bil podpisnik sporazuma, predsednik republike Borut Pahor, ki je dejal, da je sodišče določilo najpravičnejšo mejo. Nekateri komentatorji že ocenjujejo, da so se s tem povečale možnosti za njegovo zmago na predsedniških volitvah. Vsekakor pa bo arbitražni dogovor ostal zapisan kot največji dosežek njegove vlade.
Izgubili Jorasa
Manj zadovoljni pa smo lahko z nekaterimi razmejitvami na kopenski meji. Za nekatere tamkajšnje krajane, med katere spada tudi Joško Joras, je izguba levega brega reke Dragonje zelo boleča. Prav tako to, da je Trdinov vrh večinsko pripadel Hrvaški. Tamkajšnji vojaški objekt, kjer je slovenska vojska, je tako pripadel južnim sosedom, telekomunikacijski stolp pa ostaja slovenski. Medtem hrvaški politični vrh vztrajno zavrača odločitev in ji ne pripisuje večjega pomena. Kljub temu pa mednarodna skupnost vse bolj stopa na stran spoštovanja arbitraže. Za Hrvate je bila še posebej boleča izjava Merklove le nekaj ur pred razsodbo, da je treba odločitev spoštovati. Glede na to, da so Nemci eni izmed njihovih tradicionalnih zaveznikov, je odločitev odmevala tudi na južnem delu reke Kolpe. Mednarodni ugled Hrvaške tako vse bolj kopni. Premierju Plenkoviću se celo na zadnjem srečanju v Bruslju z nikomer ni uspelo dogovoriti, da bi predstavil hrvaško plat zgodbe.
Piranski zaliv lahko postane problem
Toda kljub temu ostaja vprašanje, ali bo Hrvaška naposled pripravljena spoštovati odločitev. V mednarodnem pravu namreč ni mehanizmov, s katerimi bi sosedo prisilili k spoštovanju odločitve, ki bi morala biti implementirana v roku šestih mesecev. Iz Cerarjeve stranke so medtem že sporočili, da bo ta potekala preudarno in postopno. Hrvaško nestrinjanje z razmejitvijo na morju pa bi znalo povzročiti nove incidente. Slovenija lahko sicer kot skrajno možnost za uveljavitev odločitve uporabi sodne poti. Bodisi prek mednarodnega sodišča OZN, ki odloča o kršitvah mednarodnega prava, ali pa prek tožbe na sodišču EU v Luksemburgu zaradi kršitve pogodbe EU, ki omenja načelo lojalnega sodelovanja.