Mobilna verzija
08:57 28. julij 2017

Osamljenost je največje zlo

Lara Jelen / Zarja
3

Kako na starost zapolniti praznino v sebi. "V eni sami besedi, ko nekomu povemo, da ga imamo radi, se izloči toliko dobrih hormonov kot iz ene tablete antidepresivov,", pravi zdravnica, dr. Sanela Banović.

sanela banovic

Zdravnica Sanela Banović je prepričana, da so pogovori in druženje pravi recept, ki lahko spremeni občutek osamljenosti. Foto: Mateja J. Potočnik

Zadovoljevanje nematerialnih potreb nam daje moč za lažje življenje, je prepričana Zorica Škorc, predsednica Zveze društev za socialno gerontologijo Slovenije. Starost prinaša izzive, ki pa jih najlažje premagamo tako, da ne pozabimo živeti. »Nikoli nismo prestari, da si ne bi postavili še kakšnega cilja ali da bi sanjali svoje sanje. Živeti življenje in ne dovoliti, da bi življenje živelo nas, to je bistvo.« A to je veliko lažje udejanjiti, kadar smo obkroženi z ljudmi, ki nas k temu spodbujajo. Skupine starih ljudi za samopomoč so namenjene prav temu.

"Žalostna sem, ko povem dedku, da mu bomo z medicinskimi pripomočki podaljšali življenje za pet let, on pa me pogleda s solznimi očmi in vpraša, ali mu bo to pripeljalo vnuka, da se z njim pogovori." dr. Sanela Banović, zdravnica

Na začetku junija je Zveza društev za socialno gerontologijo Slovenije praznovala 30 let programa Skupine starih ljudi za samopomoč. Na dogodku ob tem lepem mejniku, ki se ga je kot častni pokrovitelj udeležil tudi predsednik države Borut Pahor, so še enkrat poudarili, kako so socialna vključenost starejših, medgeneracijsko povezovanje in zadovoljevanje nematerialnih potreb nujni za kakovostno življenje starostnikov. Da je to še kako res, so nam potrdile nekatere udeleženke.

Osamljenost je največje zlo

Marinka Čučko je svojo poklicno pot prehodila z radostjo in ljubeznijo do otrok. Bila je vzgojiteljica v vrtcu, kjer je z otroki nadvse rada prepevala, muzicirala ter ustvarjala na likovnem, dramskem in drugih področjih. Otroke je spodbujala h gibanju, opazovanju in spoštovanju narave. »Pri delu z njimi sem neizmerno uživala, in če bi morala znova izbirati poklic, bi se odločila enako,« pravi. Težko je pretrgala nit med službo in domom, čeprav si je upokojitve že želela. Upokojila se je septembra leta 2012, v novembru istega leta pa je bil njen dom poplavljen in voda ji je uničila vse spomine, ki jih je hranila v kletnih prostorih. Naslednje leto je zbolela, presenetila jo je huda diagnoza, rak. Po operaciji in kemoterapijah se ji je življenje zelo spremenilo, a nad njim kljub temu ni obupala. Že ob upokojitvi se je včlanila v DU Duplek in skupino Deteljice, kjer se zelo dobro počuti. »Med nami je čutiti povezanost in zaupanje. Vsaka izmed nas ima možnost deliti z drugimi svoja doživetja in čutenja ter je tudi slišana. Skupaj praznujemo rojstne dneve, prepevamo, telovadimo in se odpravimo na krajši izlet ali sprehod. Skupina mi je dala veliko podporo in moč v času bolezni, za kar sem njenim članom neizmerno hvaležna. Še danes mi je neizmerno toplo pri srcu, ko se spomnim na vizitko z lepimi željami in besedami podpore moje skupine,« pove Marinka. Skupina, dejavnosti v društvu upokojencev, petje, ročna dela, jutranji sprehodi v naravi in njena družina – vse to ji daje moč. S pozitivno energijo, ukvarjanjem s seboj in s terapijo je premagala bolezen. »Danes živim le nekoliko drugače. Poslušam svoje telo in srce ter sledim občutkom. Želim si, da bi sleherni človek našel pot iz osame, se družil in vključeval v dejavnosti društev, ki jih ni malo. Osamljenost je danes največje zlo poleg hudih bolezni,« meni sogovornica.

Kdaj je skrb za lastno psihično zdravje postala luksuz?

Prav o vprašanju osamljenosti je na praznovanju 30-letnice programa, ki je potekalo v dvorani Golovec v Celju, spregovorila zdravnica, dr. Sanela Banović. »Zelo sem ponosna na medicino, ki je v zadnjih letih statistično podaljšala življenje ljudi, in na to, da lahko danes doživimo 80, nekateri tudi 90 in več let. A sem hkrati zelo žalostna, saj je medicina omogočila, da smo dali leta življenju, vzeli pa smo letom življenje. To vidim v praksi, ko ob treh zjutraj poslušam ljudi, kako so utrujeni od življenja in ne vidijo več smisla. Žalostna sem, ko povem dedku, da mu bomo z medicinskimi pripomočki podaljšali življenje za pet let, on pa me pogleda s solznimi očmi in vpraša, ali mu bo to pripeljalo vnuka, da se z njim pogovori. Ali ko veselo povem neki babici, da imamo zdravilo za njeno bolezen, ona pa mi razočarano odgovori: 'Ampak jaz sem osamljena, z mano se nihče več ne ukvarja.' Medicina je ogromno napredovala, živimo vedno dlje, a kaj, ko je kakovost življenja slaba!«

Prepričana je, da so pogovori in druženje pravi recept, ki lahko to spremeni. »Kot je nekoč dejal predsednik Borut Pahor, da želi biti predsednik zadovoljnih ljudi, si tudi jaz želim biti zdravnica ne samo zdravih, ampak predvsem zadovoljnih ljudi. Imamo ogromno zdravil in lahko pozdravijo marsikatero bolezen, ki je bila še pred nekaj desetletji neozdravljiva, a obstaja nekaj, česar medicina ne more nadomestiti: to so hormoni druženja, objema in medsebojnega stika. Hormoni, ki se v telesu sprostijo, če se v enem dnevu objamemo sedemkrat, zadostujejo, da se dobro počutimo še dva dni zatem. V eni sami besedi, ko nekomu povemo, da ga imamo radi, se izloči toliko dobrih hormonov kot iz ene tablete antidepresivov. Temu se reče skrb za lastno psihično zdravje in včasih se vprašam, kdaj je ta postala luksuz! Ne težimo samo k ciljem, ustavimo se na poti!« poziva.

Polna dvorana navdihujočih zgodb

Najlaže je zamahniti z roko in si misliti, da vi tega ne zmorete. Bolje pa je, da vsaj poskusite, tako kot so to storili udeleženci skupin starih ljudi za samopomoč. Lojzka Sodec, voditeljica skupine Snežinke v Dupleku, ki deluje pod okriljem Medgeneracijskega društva za samopomoč Drava, je po prebolelem raku postala še aktivnejša prostovoljka kot poprej. Odšla je na izobraževanje za voditeljice Zveze društev za socialno gerontologijo Slovenije in nato ustanovila skupino Snežinke. Ker so ena večjih skupin, je Lojzka potrebovala sovoditeljico. To vlogo je z veseljem prevzela Betka Iršič, ki je po desetih letih varstva vnukov začutila, da je čas narediti nekaj koristnega, kar jo bo izpolnilo in ob čemer se bo lahko družila z vrstniki. »Delo z ljudmi mi je v veselje, saj sem kot frizerka, prodajalka in komercialistka v svojem delovnem obdobju imela priložnost družiti se z ljudmi vseh generacij in spoznavati njihove skrbi in težave. Imela sem izkušnjo z dementno taščo, ki sem jo dobila v oskrbo za čas dopustov. Ob njej sem spoznala, da starih ljudi ni primerno premeščati z domačega ognjišča, ker so izgubljeni, nezaupljivi, počutijo se ogrožene in jih je strah.« Izkušnje je nadgradila z izobraževanjem in zdaj v skupini neizmerno uživa. »Naš program poteka ustaljeno. Telovadimo, pripovedujemo šale in preidemo na dogovorjeno temo, npr. o prehrani, modi, gledališču, knjigah ... Po koncu se poslovimo z objemom in dobro voljo,« navdušeno pripoveduje Betka.

Utrinek svoje življenjske zgodbe je z nami delila tudi Bredica Tavčar, ki obiskuje skupino Deteljice. Bredica se je po smrti svojega očeta z družino preselila v Spodnji Duplek. Da bi imela svojo hišo z vrtom, je bila njena velika želja, prav tako si je želela, do bi tretje življenjsko obdobje v miru uživala vse do konca svojih dni. »Uživali smo vse do leta 2014, ko se je od nas nenadoma poslovil naš zlati mož in oče. Takrat je nastala velika praznina,« pove. Kot da že to ni bilo dovolj, so zdravniki v tem času ugotovili, da ima glavkom, ki sta se mu pridružili siva mrena in bolezen ščitnice (slednje na srečo nima več). »Ampak praznino je treba zapolniti in se ne zapirati vase, zato sem se pridružila skupini Deteljice. Redno se srečujemo ob torkih, se pogovarjamo o temah, ki nas povezujejo, in si zaupamo svoje težave. Tudi tiste, ki nas globlje mučijo in si jih ne moremo izbrisati sami iz naših misli. Vse zaupano ostane med nami. Skupina in voditeljici Petra in Alja dajeta meni in drugim članicam velik zagon za boljše in zdravo življenje.«

Obiskovanje te skupine je prav tako v veliko veselje 81-letni Jeleni Rebernik, ki ji je umrl mož, sinova sta odšla na svoje, ona pa je ostala sama v hiši. »Bilo mi je grozno, počutila sem se osamljeno,« nam zaupa in doda, da se je »pobrala« prav v skupini sovrstnic, s katerimi imajo veliko skupnega.

Vse te zgodbe nam sporočajo, da je treba polno živeti in vstati, ko pademo. Vedno in znova, dokler smo živi. V družbi ljudi, ki te razumejo, je to preprosteje. Sreča je občutek, ki pride, ko ne obupaš.

Vaš prispevek