Igralec ali politik – to ni več vprašanje. Marjan Šarec, nekoč priljubljen imitator cele vrste likov na televiziji in radiu, je danes, tako potrjuje volilni izid, priljubljen župan Kamnika v drugem mandatu. Po izvolitvi je čisto prenehal nastopati in uspešno kariero zamenjal za lokalno politiko. Za sabo ima sedem let županovanja in zdaj se je odločil za kandidiranje na prihajajočih predsedniških volitvah. Zakaj?
Prva stvar, ki jo človek ob srečanju s Šarcem doživi kot presenečenje, sta njegovi zresnjenost in zadržanost. Lahko bi rekli, da celo pretirani, kot bi želel sporočiti, da ga ni več primerno povezovati s prejšnjo kariero imitatorja, ki je zabaval široko občinstvo. V pogovoru to tudi razloži. Nikoli ne meša dveh svetov, resnega in komičnega – ne šali se, ko gre za resne zadeve, in ne stresa šal iz rokava, tudi ko to od njega pričakujejo. Kamničane je, pravi, na to že navadil, zdaj bo moral še preostale Slovence.
Sprememba žanra se še bolj jasno pokaže, ko Šarec odločno govori o težavah sedanjosti. »Dovolj mi je hlapčevstva,« se je med pogovorom skoraj razjezil. Ob srepem pogledu nihče več ne bi niti pomislil, da se je tako odločen mož sploh znal kdaj šaliti. Še za fotografa se je s tako težavo nasmehnil, kot da bi bila od tega odvisna vsa njegova prihodnja kariera.
Šarec, letos bo dopolnil 40 let, je že večkrat povedal, da je v osnovi resen človek. Zato se tudi ni želel fotografirati ob ograji stopnišča v čudoviti kamniški občinski zgradbi, kaj šele da bi se nanjo zleknil! Takoj je razvozlal, kam moli pes taco s takšnim predlogom. Raje se je postavil pred sliko generala Maistra, ki v njegovi sobi visi nasproti pisalne mize. Čim bolj ko sva mu s fotografom skušala dopovedati, da naju bo urednica odpustila, če ji bova prinesla tako dolgočasne uradne fotografije, tem bolj je bil Šarec strog in neusmiljen. Izbiral je položaje, ki so spominjali na Titove portrete iz naših nekdanjih učilnic. Tako bo kar v redu, je komentiral napol za naju, napol zase.
»Ljudskost je, da opravljaš funkcijo in spoznavaš težave ljudi, ki jih srečuješ. To ni vedno dobra izkušnja, saj me večkrat pošljejo v kakšen organ. Z vilami v roki še nisem ljudski.«
Jezno je tudi mrščil obrvi, ko je govoril o tem, kako mu gredo na živce politiki, ki se objemajo, se naslavljajo z »dragi« in »draga«, usklajujejo garderobo, nato pa si ob prvi priložnosti zabodejo nož v hrbet. Zato pa so nas pripeljali do sem, kjer smo zdaj. Šarec meni: rokovanje zadostuje, priliznjenost je nepotrebna. Torej vemo o morebitnem predsedniku nekaj več: nobene melodrame ne bomo doživeli ne na naših ne na tujih tleh in dvorih. Kdo ve, kako bi se odzval, če bi ga čudovita hrvaška predsednica želela objeti?
In težave so zato, da jih odpravljamo! To je naloga pravega vodje in politika, trdi Šarec. S tem se lahko le v celoti strinjamo in kličemo usodi, naj nam nakloni predsednika, ki bi bil najprej komik in nato politik, ne pa nasprotno.
Kot ste omenili, vas ob kandidaturi večkrat vprašajo, ali mislite resno.
Jaz pa jim odgovarjam: ali bi tudi zobozdravnika ali morda novinarja vprašali, ali misli resno?
Morda vas to sprašujejo, ker ste imeli tako uspešno igralsko kariero, javnost vas je spoznala po odličnih imitatorskih vlogah in vas z njimi še vedno vsaj nekoliko povezuje.
Vsekakor je to bolje, kot da bi me povezovali s kriminalom. Svojega prejšnjega poklica se ne sramujem, menim pa, da povezovanje pri županovanju ne pride v poštev. Tudi zobozdravnik, če bi prišel na takšno funkcijo, tam ne bi popravljal zob.
Zakaj vas vleče v politiko, če je ta na tako slabem glasu?
»Številni politiki ne razumejo, da si dolžan zastopati ljudi, odpravljati težave, ko si izvoljen na neko funkcijo.«
V politiki sem že sedem let. S tem je tako kot z vsakim drugim udejstvovanjem, delom ali poklicem. Je tak, kakršnega naredijo posamezniki. Ves čas poslušamo, kako so politiki slabi. Ko pa gremo v gostilno in smo tam nezadovoljni s postrežbo, ne rečemo, da so vse gostilne slabe. In kaj naredimo? Gremo v drugo gostilno. Funkcija ne naredi človeka, ampak človek opravlja funkcijo. Tudi vsi obrtniki, ki nam pridejo kaj popravit, niso dobri ali slabi.
Že nekaj časa se je govorilo, da boste kandidirali, tudi ko še ni bilo uradne najave.
Že ob prejšnjih volitvah so me nagovarjali, naj kandidiram, a mislim, da čas ni bil pravi. Zdaj je drugače: sem premlad, da bi gledal, kako stvari stagnirajo, in prestar, da bi me prinašali okrog!
Ste si pa zagotovo v tem času nabrali veliko izkušenj.
»Slovenci smo pogosto tako hlapčevski. Tudi zato kandidiram, ker mi je dovolj hlapčevstva! Stvari je treba povedati na glas. Poglejte NLB, vanjo smo zmetali pet milijard, prodali pa bi jo za milijardo ali celo manj! Vse druge države vzpostavljajo svojo identiteto, se upirajo, mi pa smo vedno bolj papeški od papeža. Govorim iz prakse: EU predpiše smernice oziroma usmeritev, mi pa to prevedemo v direktivo, se pravi, da tako mora biti. Smernica še ni direktiva!«
Če kdo ve, kaj so resnične težave na terenu, potem to ve župan, zlasti večje občine, kot je naša. Predvsem pa kandidiram zato, ker menim, da je čas za zamenjavo generacij; čas, da se nehamo pogovarjati o tem, kdo je bil v partiji in kdo ne. Bili pa so skoraj vsi. Čas je, da kaj pove tudi naša generacija. Takšne spremembe se ni treba bati.
Druščina kandidatov bo dokaj zapletena. In predvsem iz tujine vemo, da je lahko takšen boj precej neizprosen.
Zagotovo ne bo lahek. Ne nameravam se ukvarjati z drugimi kandidati. Skušal bom predstaviti, kdo sem in za kaj se zavzemam. Upam, da kampanja ne bo umazana in ekscesna, kot smo jo videli na primer v ZDA, kjer je dogajanje ušlo čez rob.
Je predsedniška funkcija dovolj pomembna za spreminjanje razmer v državi? Pristojnosti predsednika so omejene.
Mislim drugače: prav predsednik, ki je neposredno izvoljen, lahko opozarja na težave, se opredeli in oglasi ob pomembnih zadevah. Je vezni člen med ljudmi in vlado. Pri sedanjem delu imam prakso, da sem vsak prvi četrtek na voljo občanom, da mi lahko razložijo svoje težave. Ti so včasih lažje, drugič pa zelo težke, skoraj tragične. Neposredni mandat, ki ga dajo ljudje, je velika odgovornost. Le župan in predsednik države sta neposredno izvoljena.
So se vam zdele katere od odločitev prejšnjih predsednikov sporne?
Zagotovo bi se odločil drugače v primeru določene pomilostitve oziroma izbrisa iz kazenske evidence . Gospodarski kriminal je ena hujših oblik kaznivih dejanj, je naklepno oškodovanje državnega premoženja. Tudi pri nekaterih izbirah, na primer ustavnih sodnikov, se zagotovo ne bi prilagajal poslanskim skupinam. Zakaj le, gre za suvereno pristojnost predlaganja strokovno podkovanih kandidatov! To ne sme biti politični nazor.
Kaj ima lahko politik za svoj uspeh? To, da ga podpre 666 članov stranke, da ne pristane v zaporu ali kaj tretjega?
Na primer to, da lahko zapusti mandat in vsakomur pogleda v oči, ko gre po cesti. To je vse.
Kakšen predsednik želite postati?
V osnovi tak, kot sem tudi župan: zadeve je treba urejati tukaj in zdaj, poslušati različna mnenja ter se na koncu odločiti po svoji presoji. Ljudi želim ustrezno zastopati. Najbolj se bojim, da bi se izneveril tistim, ki so me izvolili in podprli, da mi ne bi več zaupali.
Poznamo politike, ki gradijo mostove, in druge, ki gradijo zidove. Kakšen predsednik bi želeli biti vi?
Tudi sam gradim zidove! Protipoplavne. Prav pred kratkim smo zgradili enega takšnih, ki nas je obvaroval pred poplavami. Zid ni vedno slaba zadeva.
Veljate za ljudskega župana, ki se veliko pogovarja z občani. Bi bili takšni tudi kot predsednik? Oziroma drugače, do kod seže ljudskost? Bi šli tudi vi v kampanji kidat štalo?
To zame ni ljudskost. Nič nimam proti kidanju štale, tudi to znam delati. Ljudskost je, da opravljaš funkcijo in spoznavaš težave ljudi, ki jih srečuješ. Ne gre vedno za dobro izkušnjo, saj me večkrat pošljejo v kakšen organ. Z vilami v roki še nisem ljudski. Treba se je vesti funkciji primerno. Če bi me videli na smetarskem tovornjaku, to zagotovo ne bi bil ustrezen javni nastop. Smetarji bi imeli več koristi, če bi imeli višje plače. Težko bi bil neki dan gol do pasu, naslednji dan pa bi salutiral vojski.
Vendar to pritegne pozornost in mediji vse vrste takšnih fotografij hitro povzamejo.
Kakor jih navadiš. Spet sva pri tem, da človek naredi funkcijo. V Kamniku natančno vedo, da od mene ne morejo pričakovati imitacij. Zdaj bi bilo že zelo čudno, če bi to počel, ker me poznajo v županski vlogi. Ljudje mi morajo zaupati, ne pa da bi se izživljal. Prepričan sem, da s tem ne dosežeš veliko.
»Kdor ne voli, nima pravice kritizirati.«
Nekaj ste že povedali o meji med zasebnim in javnim. Kam bi jo postavili?
Zelo visoko. Ne zdi se mi primerno, da se piše samo o tem, kakšno obleko ima Melanija, na politiko pa se pozablja. Družini sem hvaležen, ker me podpira pri kandidaturi, saj je to zanjo zelo velik zalogaj. Ne želim pa je izpostavljati ali na njen račun nabirati političnih točk.
Ali ste kdaj kadili marihuano?
Ne! Pa tudi če bi jo, to ne bi bilo nekaj najhujšega, kar lahko človek stori.
Katere življenjske modrosti in načela vas vodijo kot človeka?
Nikoli ne teci za avtobusom, vedno pride drugi. To bo veljalo tudi za kampanjo: če me bodo ljudje prepoznali kot ustreznega kandidata, bom vesel, sicer bom počakal novo priložnost. Vedno pride nova priložnost.
Opisujete se kot umirjen človek, ki ni nekakšen James Bond, čeprav znate početi veliko stvari.
Da, rad sedim doma pod brajdo, se kam zapeljem z lado nivo ali traktorjem, imam namreč precej tovrstne ropotije. Priznam, da na morje hodim zaradi družine. Tam se ne sprostim v celoti. Rad sem kdaj sam doma. Številni se čudijo, da sam zase pripravim orado na žaru. Nisem ekstrovertiran in ne hrepenim po družabnosti za vsako ceno.
»Vse svoje govore sem naštudiral med košnjo trave ali med pranjem avtomobila, nikoli za delovno mizo. Navdih ne pride po nareku ali naročilu.«
Imam pravi občutek, da ste umetniško ustvarjanje namerno nekoliko odrinili, da ste videti bolj kot politik? Kljub vsemu ste imeli sijajno kariero.
Seveda, a imel sem tudi srečo, da sem jo končal pravi čas. Če bi jo nadaljeval, sem prepričan, da bi me bili danes že vsi siti. Moški smo takšni, da lahko počnemo samo eno stvar naenkrat.
Kakšno bi bilo vaše sporočilo bralkam in bralcem?
Moja največja želja za te volitve je visoka volilna udeležba. Tako bi spet dali veljavo volitvam. Zanje smo se bojevali, enopartijskega sistema ni več in volitve so svobodne, udeležba pa je žalostno nizka. Kdor ne voli, nima pravice kritizirati. To je tako, kot da bi se nekdo pritoževal, da ni zadel na lotu, čeprav ni kupil stavnega listka. Volitve so vrednota, civilizacijska pridobitev. Sam od svojega 18. leta redno volim na vseh volitvah in referendumih, pa če so še tako nesmiselni.
O klovnovstvu: »Ko sem prvič kandidiral za župana, me je bolelo, priznam, ker so me imeli za klovna in zabavljača, češ, le kaj bo ta naredil. Motilo me je, ker sem vedel, da nisem tak, a bilo je pomembno, da sem verjel vase in se dokazal z delom. Zdaj sem utrjen in vajen opazk na svoj račun.«
O (ne)pomembnih rečeh: »Ljudje se vedno zapičijo v nepomembne zadeve. V občini narediš večdesetmilijonski projekt, a tega nihče ne opazi, opazijo pa objavljeno fotografijo na spletu in ji takoj dajo nekaj sto všečkov.«
O »sproščeni« politiki in EU: »Nimam velikega zaupanja v vodenje evropskih institucij. Zdi se mi, da so vsi politiki šli v takšno sproščenost, da to že ni več okusno. Takšni politiki so pripeljali EU do brexita, takšni so zaslužni za razraščanje ekstremizmov in nacionalizmov. Ne zaupam jim. Odgovorni so se že zdavnaj odlepili od tal, EU predpisuje velikost kumaric, banan, ne ukvarjajo pa se z resničnimi problemi. Zato se dogajajo pretresi, Evropa pa ostaja gola in bosa, ob krizah deluje vsak po svoje, vzpostavljajo se notranje meje, države si ne zaupajo. Želim si, da EU ne propade, a takšna, kakršna je zdaj, ne deluje. Imamo že izkušnjo: bili smo v federaciji, ki je razpadla. Če vsak odpravlja težave po svoje, to ni v redu. EU je dobro delovala, ko je bilo članic dvanajst ali petnajst. Zdaj nas je veliko več in so potrebni drugi pristopi.«
