Danes 57-letni Senad Alukić ob padcu niti pomisliti ni hotel, da si je dejansko poškodoval hrbtenico. Sledili so meseci zdravljenja, najprej v bolnišnici, potem v Soči: »Ves čas sem mislil, da se bo stanje izboljšalo, tudi ko so me v Soči že učili, kako živeti kot tetraplegik.«
Med rehabilitacijo ga je obiskal predsednik Zveze paraplegikov Slovenije Dane Kastelic, ki mu je pomagal vzpostaviti stik z Društvom paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja. Včlanil se je in začel redno prihajati na srečanja, izlete. Pri dejavnostih ne more aktivno sodelovati, ker nima gibljivih rok, a rad je zraven in opazuje druge.
»Težko sem sprejel, kar mi je prinesla invalidnost. Po nesreči sem začel živeti za vsak dan posebej, vedel sem, da pot nazaj ne obstaja več.« Najprej je bilo težko, pestile so ga tudi težave, ki so jih prinesle preležanine.
Ponosen na otroke
Kakšno leto pred nesrečo je Senad delal pri invalidu v ljubljanskih Kosezah in ga občudoval, ker je imel toliko veselja do življenja: »Takrat res nisem vedel, da bom tudi jaz pristal na vozičku.«
»Ko sem prišel domov, je najprej zame skrbela žena Alojzija. Tudi zanjo je bilo težko,« je realen. Družinsko življenje se je močno spremenilo, če je bil Senad prej poln energije in načrtov, bil je tudi predsednik kluba tajskega boksa v Trebnjem, se je potem vse umirilo. »Moji trije otroci so se navadili na novo stanje. Danes sem nanje zelo ponosen, 25-letni Alen je že v službi, mlajša dva, 17-letni Jan in 15-letna Alenka, se še šolata. Naučili so se sprejemati svoje dolžnosti. Imamo redne družinske sestanke, na katerih se dogovorimo, kaj bo kdo delal. Če sem prej imel za vzgojo trdo roko, imam danes trd jezik,« hudomušno doda, ob tem pa poudari, da so vsi trije otroci zelo pridni.
Danes je Alukić poln energije. Ko se pogovarjamo z njim, niti za trenutek ne dobimo občutka, da se smili samemu sebi. Ima poseben voziček, ki ga upravlja z glavo, največ z usti, v veliko pomoč mu je zadnja štiri leta tudi asistentka Marjana Hribar. Z njim je vsak delovni dan po osem ur, po potrebi tudi ob vikendih.
Zanimiva je tudi njena zgodba: »Pri njem sem začela delati po naključju. Kot iskalka zaposlitve sem bila prijavljena na zavodu za zaposlovanje. Povabili so me na razgovor in povedali, da zveza paraplegikov išče asistentko. Sprejela sem izziv, za kar mi nikoli ni bilo žal, saj sem po dveh mesecih ugotovila, da bi to delo lahko opravljala vse življenje. Po poklicu sem kovinostrugarka,« pove drobna asistentka, v kateri se skriva veliko fizične in psihične moči.
Zdaj sta mobilna
Društvo je avto kupilo s pomočjo donatorjev, med katerimi je Okoren izpostavil Krko, Rotary klub Novo mesto, Adrio Mobil in NLB. Avto je začasno dobil Senad, v društvu pa imajo še prilagojen kombi.
Z Alukićem sta postala dobra prijatelja. Do zdaj sta se večinoma zadrževala v okolici njegovega doma, po novem pa sta mobilna, saj je Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja nabavilo prilagojeno vozilo in mu ga predalo v začasno uporabo.
»Ta avto mi daje občutek, da spet lahko grem v svet. Marjana ima veliko izkušenj z vožnjo, tako da ji popolnoma zaupam. Preden sem dobil avto, je društvo pošiljalo kombi, da me je peljal na kakšne dejavnosti ali izlet, ampak to ni bilo vsak dan. Zdaj se bova z asistentko lahko vozila ves čas,« je ob predaji zadovoljno povedal Alukić.
Avtomobil je zelo praktičen in hitro sta bila pripravljena za vožnjo. »Svet je postal lepši, ko sem prišel v društvo in spoznal predsednika Jožeta Okorna, z avtom pa so se mi odprle nove poti,« hvaležno še doda Alukić.
