Slovenija

Kolumna Matica Munca: Pismo za Ano

Matic Munc
3. 4. 2017, 21.30
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.02
Deli članek:

Tokrat kar mirno, nič me ne gnjavi, nič me ne razburja ali vznemirja, zato se lahko tudi vi sprostite in v miru v teh treh minutah preberete kolumno brez strahu, da vam bom žolč udaril na usta.

Arhiv Svet24
Matic Munc, redni kritik socialne države

Zadnjega pol leta sem delovno razpet med Ljubljano in Koprom, kar nekateri že veste. Ni pomembno. Nekateri tudi veste, da nimam vozniškega izpita, da ga nisem imel nikoli, pa je tudi to nepomembno. Malo bolj pomembno je, da če bi se naslanjal na slovenski javni prevoz na omenjeni relaciji, bi na poti že večkrat izdihnil, vendar sem rekel, da se ne bom razburjal. Kar je res pomembno, je, da seveda uporabljam aplikacijo prevozi.org, čudovito obliko samoorganizacije človeške skupnosti in se imam super.

Včasih sem tudi po šestkrat na teden v nekih tujih avtomobilih in v teh šestih mesecih nimam niti ene slabe izkušnje. Včasih spoznavam nove ljudi, včasih se premikamo v sporazumni tišini potovalnih kompanjonov in spet tretjič poslušamo vsak svojo glasbo. Prevozi so zakon! Brez njih bi bil brez možnosti za svoje premično projektno delo. Današnje pisanje pa je posvečeno samo eni osebi, ki sem jo na tak način spoznal in močno vpliva name. Spoštovani in spoštovane, Ana Umer je evropska prvakinja v lokostrelstvu, mlada Primorka, trenerka in izjemna oseba. Zakaj tako mislim, vam razložim takoj.

Mogoče ni za Slovenijo nič posebnega, če se posameznik v športu povzpne na evropski ali celo svetovni vrh, boste rekli. Ja, res, kar razvajeni smo postali. Prav tako drži, da so nekateri športi po krivici izven glavne pozornosti javnosti, veljajo za manj atraktivne. Vse to je odveč, v vsaki panogi po vsem svetu obstaja ogromno ljudi, ki trdo trenirajo in gojijo vroče želje po uspehu. Ana pušča tako močno sled v mojem življenju iz več razlogov. Je resnično pozitiven karakter, ne eden izmed namišljenih smehljajočih obrazov, temveč aktivno žari. Je zelo vztrajna in delavna, lahko bi celo rekli zdravo trmasta, česar ne opažam ravno pogosto. In ima jasne cilje v svojem življenju, tako športno kot drugače. Proti svojim osebnim ciljem stopa odločno. Če bo še kdo kaj rekel čez mlade ljudi, mu predstavim Ano.

V teh mesecih, če ne celo letih obupovanja in brezciljnosti, so osebe, ki bi nas lahko popeljale naprej, izjemno dragocene. In primeri naših naslednikov, ki vlivajo upanje, so ravno Ane med nami. Izkušnje iz športa so lahko univerzalne, samo če omogočimo pravo povezljivost in nehamo sedeti vsak v svojem vrtičku. Motivacija je univerzalna gibalna sila za vse nas, in iz katerega vira jo povlečemo, je pravzaprav vseeno. Zato se tako veselim dnevov, ko me Ana pelje, ker lahko klepetava o vsem živem in rešujeva svet v eni uri, ki seveda mine, kot bi rekel »keks«. Bom pa zelo razočaran, če bom naslednji teden izvedel, da je skupaj s svojim klubom izgubila prostor za trening zaradi neumnega birokratskega zavlačevanja ali celo medšportne ljubosumnosti. Vem, da je sicer to ne bo ustavilo, le dobra fotografija bo nastala, da naša olimpijska kandidatka trenira med trtami in oljkami. Tudi takšni dogodki krepijo karakter in nas delajo močnejše. Ana, iskreno vse dobro na tvoji športni in osebni poti in da boš žarela še naprej, po možnosti s še kakšno medaljo za vratom. Glede prevoza pa – na standardnem mestu ob standardni uri.