Vse skupaj deluje kot vaja iz iluzornega razmišljanja, pa vendar. Pred tednom sem napisal nekaj malega o koruptivnosti, danes sledi zapis o nerazumnosti, ki obvladuje skoraj celotno polje našega družbenega dialoga. Ali drugače – nerazumna izvajanja žanjejo uspeh, razumna so pogosto označena kot »pametovanje«. Populizem ima dobro letino v Sloveniji.
Napovedujem, da se bodo najbolj vroče polemike čez leto in pol, ko se bomo ponovno podajali proti voliščem, vrtele okoli otrok in beguncev.
Brez prevelikega tveganja napovedujem, da se bodo najbolj vroče polemike čez leto in pol, ko se bomo ponovno podajali proti voliščem, vrtele okoli otrok in beguncev. Otroci so tako izrazito čustvena tematika, da se bodo vanjo mnogi namerno spuščali zgolj zaradi višanja temperature. In podobno velja za tujce v naši deželi – že danes dnevno dobimo prave rafale izmišljenih ali polresničnih informacij, ki služijo zgolj večji emocionalni napetosti ljudi. Dežurni populisti, ki jim je za dejanske pravice otrok ali slovenskega ljudstva povsem vseeno, igrajo na tanke strune naših sentimentov. In mi se odzivamo. Ker smo takšni. Ker ne znamo ločiti med razumom in nerazumnostjo. Ker nam slednje bolj ustreza.
V čem je trik?
Dejstvo je, da se ljudje v povsem racionalnih situacijah radi odločamo na podlagi čustev. To ne velja samo za Slovenijo, to je pojav, na katerem služijo oglaševalske kampanje, ki vam skupaj z nepomembnim izdelkom prodajajo sanje, da boste najlepši, najboljši ali da vam bodo sosedje najbolj zavidali, kar je bil slogan ene izmed akcij, če pomnete. Da, imamo čustvene potrebe, vendar v teh odtujenih časih jih ne zadovoljujemo v tesnih medosebnih stikih, ampak besno kupujemo ali se praznimo v družbenih polemikah. Če potegnemo črto, je sicer vse skupaj precej huda zabloda, vendar vladavina ljudi brez razuma traja že nevarno dolgo. Počasi dobivam občutek, da se napovedi iz filmske parodije Idiocracy uresničujejo. Prehajamo v diktaturo butcev.
Specifika Slovenije pri vsem tem je, da nimamo tradicije resnične demokracije, sveža praksa nam gre tudi slabo. Mit o tisočletnih sanjah naroda je temelj naše države, čustveni zanos je pisal akt o osamosvojitvi in vsi smo imeli solzne oči. Zdaj bi moralo biti tega stanja že davno konec, a logika treznega razuma ne prevlada. Želimo se vznemirjati, želimo čutiti adrenalin napetosti, ko se koljemo za piškavo retorično zmago. Zato praviloma zmagujejo stranke, ki obljubljalo sanje – pokojnine, ki jih ni nikoli, etičnost, ki potem ne obstaja, nove obraze, ki so v resnici prebarvani stari, ali kak drug čustveno nabit argument. Pomembno je, prebivalci Slovenije pokažemo zobe, srce in še malo pesti … ne pa slučajno razuma.
V resnici bi me zanimal samo jasen, logičen in konkreten odgovor na eno vprašanje – kako in od česa bomo živeli tukaj v Podalpju? Kako bomo prišli do družbe dejanskega obilja za čim večje število ljudi? Kje so naše šibkosti in kje prednosti? Žal se bojim, da bo skupina, ki bo naglasila takšna vprašanja, prepoznana kot tehnicistična in dolgočasna,ljudstvo se bo raje vrnilo k skupinskemu tuljenju »za otroke gre«.
