Funkcionalno učenje

Učenje na pamet spravlja otroka v veliko stisko!

Katarina Šulek/Zarja
9. 10. 2016, 21.32
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.00
Deli članek:

Šola mora otroke učiti, da mislijo. Tako je svoje ugotovitve zaokrožil dr. Ranko Rajović, nevroendokrinolog in avtor programa sistem učenja NTC, pred polno veliko dvorano mariborskega gledališča le dan pred začetkom novega šolskega leta.

Marko Vanovšek
»Zgodnja stimulacija možganov nikakor ni mučenje, kadar je vodena z igro.«

Na pobudo Poslovne skupnosti osnovnih šol Maribor je dr. Ranka Rajovića poslušalo približno 1300 pedagogov iz 40 mariborskih šol in okolice, ki so njegovo razlago pospremili z glasnim aplavzom odobravanja. O čem je govoril dr. Rajović in zakaj se naši otroci tako neradi učijo?

V zgodnjem otroštvu otroci sicer radi vpijajo novo znanje, to celo počnejo z velikim veseljem, ker jim naučeno sproža hormon sreče, endorfin. Saj vidimo: ko shodi, otrok ves radosten steguje ročici k očetu in materi. Kadar se prvič sam pelje s kolesom nekaj metrov, že kliče vsevprek in jima srečen pripoveduje o tem. A podatki razkrivajo, da še v prvem in drugem razredu osnovne šole učenci povedo, kako z veseljem hodijo v šolo, v tretjem pa jih je že od 15 do 20 odstotkov takih, ki jim je to muka, v petem razredu celo 60 odstotkov. Zakaj torej otroci tako hitro izgubijo veselje do učenja?

V sedemnajstih evropskih državah

Dr. Ranko Rajović je specialist interne medicine, smer nevroendokrinologija, avtor programa sistem učenja NTC, ki poudarja pomen funkcionalnega učenja. Izvajajo ga v sedemnajstih evropskih državah. Je ustanovitelj mednarodne organizacije Mensa v petih državah in od leta 2002 član njenega odbora za nadarjene otroke. Sodeluje z Unicefom in je dobitnik Mense za intelektualni prispevek k družbi. Dela na Pedagoški fakulteti v Kopru.

Potne dlani in razbijanje srca

Rajović je prepričan, da je tako zlasti zaradi sistema učenja, ki pri nas še vedno večinsko spodbuja učenje na pamet, ne pa tudi funkcionalnega znanja, takega torej, da bi naši otroci znali podatke, ki se jih naučijo, med seboj povezovati. Učenje na pamet pa spravlja otroka v veliko stisko: čeprav se je naučil pesmico, je učenec takrat, ko ga učitelj vpraša, nervozen, ima potne dlani, povišan krvni tlak nad normalnim, srce mu razbija, je neprepričan o svojem znanju. Nič bolje ni študentu, ki sicer na izpitu natanko ve, na kateri strani v knjigi je odgovor na profesorjevo vprašanje, vendar se odgovora ne more spomniti.

Na vrhu otroci iz vzhodne Azije

Pa to ne velja le za naše otroke, tako je v vsej Evropi, ugotavlja Rajović. Čeravno razvite evropske države vlagajo milijarde evrov v izobraževanje, saj jim je jasno, da je od tega odvisen njihov razvoj, želenega učinka ni: testi Pisa, ki jih opravljajo na tri leta in z njimi primerjajo znanja petnajstletnikov, kažejo, da Evropejce krepko prekašajo mladi iz vzhodne Azije, Kanade in Avstralije. Tudi na Finskem, v edini evropski državi, ki je visoko kotirala na tej lestvici in zdaj po njej pada, že razmišljajo o spremembi svojega šolskega sistema.

Enobarvne otroške sobe

Še več: raziskave kažejo, da imajo mladi Evropejci iz generacije v generacijo vse slabše motorične sposobnosti in bolj klavrno splošno znanje ob vpisu v prvi razred. Za to, pravi Rajović, pa so krivi predvsem starši. Ti ob rojstvu otroka opremljajo sobe ali v povsem rožnato, če je dojenček deklica, ali togo modro, kadar je deček. Vendar znanstveni izsledki dokazujejo, da je barvni kontrast eden od prvih impulzov, spodbud za delovanje in razvoj otroških možganov, in bi bilo torej treba otroško okolje barvno popestriti in narediti raznovrstno.

Prezaščitniški starši

Drugo je, da so starši že od začetka preveč zaščitniški do svojih otrok. »Nikar dojenčku ne držite glave tako trdno, da je ne bo mogel premikati levo in desno,« opozarja zdravnik. S tem otroku preprečite, da se mu aktivirajo pomembne regije korteksa, možganske skorje. Prav tako se otrok, ki smo mu »fiksirali« glavo, ne bo zmogel znebiti primitivnih refleksov, ki jih je potreboval le ob rojstvu. Eden takih je denimo ta, da glavo nasloni k ramenu in s tem pomaga materi do lažjega poroda. Zatem tega in podobnih refleksov ne potrebuje več, zato pri zdravem otroku izginejo. Če smo mu »fiksirali« glavo in s tem preprečili aktivacijo pomembnih regij korteksa, katerega vloga je, da inhibirajo, zavrejo primitivni refleks, pa je mogoče, da bo tak otrok imel v šoli težave pri pisanju.

Otroke čim prej iz vozičkov

Prav tako je za razvoj možganov izjemnega pomena gibanje, zato je treba otroke čim prej spraviti iz vozičkov, opozarja zdravnik, čeprav jih v sosednji Italiji vozijo celo do petega leta starosti. Kako naši otroci premalo hodijo, posebno bosi, pa priča tudi podatek, da jih ima kar 60 odstotkov ploske noge. Tolikšen odstotek ne more biti gensko pogojen, ugotavlja Rajović, saj je pred tridesetimi leti imelo ploska stopala 15 odstotkov mladih.

revija Zarja
Dr. Rajović je prepričan, da sistem učenja, ki pri nas še vedno večinsko spodbuja učenje na pamet, naše otroke spravlja v veliko stisko.

Kako bomo napolnili kozarce

Ker so sodobne raziskave pokazale, da je enako kot genetika za naš intelektualni razvoj pomembno okolje, oba stoodstotno, je toliko pomembneje, kakšne in koliko napak naredijo starši. »To lahko primerjamo s kozarcem, v katerega smo nalili nekaj vode. Kozarec je lahko velik, srednji ali majhen, to je otrokov potencial, potem pa je od okolja odvisno, kako in koliko ga bomo napolnili,« še dodaja ob tem predavatelj.

Neprisiljena vadba

Pa tudi: zgodnja stimulacija možganov nikakor ni mučenje, kadar je vodena z igro. Za primer navede najhitrejšega tekača na svetu, Jamajčana Usaina Bolta, ki je kot otrok želel igrati nogomet na bližnjem griču, a mu oče tega ni dovolil, češ da mora pomagati mami pri hišnih opravilih. Mati pa je fanta podpirala. »A glej,« je rekla, »da boš vselej doma pred očetom in tega ne bo opazil.« Tako je Bolt igral nogomet, in brž ko je videl očeta, poštarja na motorju, kako se bliža domu, je, kolikor so ga nesle noge, stekel po hribu navzdol, da ga je prehitel. Ta tek, je poudaril predavatelj, je bil zanj sestavni del igre. Tako se sam niti ni zavedal, da je tekanje po hribu zanj najboljši trening za sprint. »Če bi svojemu otroku rekli, da desetkrat teče po hribu navzdol, pa to zanj ne bi bila igra, bilo bi mučenje,« dodaja. In opozori: »Iz tega primera je jasno, da je za otroka najpomembnejši motiv igra.«

profimedia
Za otroka je najpomembnejši motiv igra.

Neumne zamisli ni

Enako je z učenjem nasploh. Zato sledi vprašanje predavatelja, kakšna je povezava med žirafo in številko enajst. Iz občinstva je slišati vse mogoče odgovore. Nad vsemi se predavatelj navduši, čeprav so napačni. A zanj je sam odgovor drugotnega pomena, razloži, pomembna mu je zlasti pot do odgovora, torej razmislek, zamisel. Ko je nekdo ugotavljal, da morda žirafa živi v enajstih državah v Afriki, je kot učitelj takoj videl priložnost, da bi ob taki zamisli v razredu poiskal zemljevid in tako v razlago vpletel znanje iz geografije. Enako bi ob zamisli, da se ta morda steguje po hrano pod kotom 11 stopinj, v razlago vključil geometrijo. Ko je nekdo menil, da morebiti žirafa živi enajst let, se je odzval: »Odlična zamisel, ampak ta žival živi dvajset, v živalskih vrtovih celo 28 let.« Po tem bi v dvorani težko našli še koga, ki si ne bi zapomnil, kolikšna je življenjska doba žirafe. Pa tudi, koliko kilogramov tehta njeno srce, saj je bil to pravilen odgovor na postavljeno vprašanje.

Kdaj funkcionalno učenje?

Da se je okolje že zdavnaj spremenilo, mi pa vztrajamo pri starih učnih načrtih in metodah učenja, je opozoril predavatelj. Kdaj bi torej lahko funkcionalno učenje nadgradilo učenje na pamet v naših šolah? »Prvi korak je, da o njem podučimo starše, zatem pa vzgojitelje in učitelje, ki sicer že vidijo, da bi bilo treba nekaj spremeniti, vendar ne vedo, kaj. Oni so naši prvi zavezniki. Funkcionalno učenje je v Evropi res problem. Zato nameravamo po Sloveniji za učitelje prirediti več seminarjev, kakršne smo že v Ljubljani in Kopru. Tretji korak je, da opravimo raziskave z učenci, ki bodo v programu NTC. Šele če se bodo ti pokazali za dobre, lahko gremo na raven celotne države. Četrti korak je, da uvedemo tovrstno učenje na fakultetah, tako da ga bodo lahko učitelji, psihologi in pedagogi začeli uporabljati v praksi. Začenjamo počasi. Če vse to izpeljemo v petih letih, bo odlično,« sklene dr. Ranko Rajović.

Neumne zamisli ni, je prepričan Rajović. Otroke je treba spodbujati k temu, da jih izražajo čim več. Podatki kažejo, da že tako ali tako le trije od dvajsetih genialnih otrok uspejo v življenju.

Brom kot brod

In ker človeški možgani delujejo tako, da si lažje zapomnimo sliko kot besedilo, naj bo učenje na pamet samo start, potem naj sledijo slike, asociacije in kot vrh vzporedne asociacije, svetuje dr. Rajović. Našteje deset kemijskih elementov, ki bi si jih bilo mogoče zapomniti z večkratnim ponavljanem in učenjem na pamet, lahko pa si, tako kot desetletna Sofija, ki je hodila na tabor NTC, narišete risbo, na kateri boste našli povezavo z naštetimi elementi in si jih zapomnili v nekaj minutah. Čim manj bo risba logična, tem bolj bodo delali vaši možgani. Zato je Sofija narisala zobno pasto, ker je vedela, da je v njej fluor, in jo postavila na ladjo, ker jo je beseda brom spominjala na brod, in tako naprej za vseh deset elementov. Čez kakšna dva dneva je treba to risbo spet pogledati in čez dva še enkrat ponoviti asociacije, pa si boste zelo verjetno kemijske elemente zapomnili za zmeraj.

Zakaj dajemo otrokom zdravila za koncentracijo?

Čeprav se azijski otroci najbolj izkazujejo z znanjem, pa za nas ne ta ne finski model učenja nista primerna, je prepričan Rajović. Ustvariti moramo svojega, pravi, takega, ki bo temeljil na naših izkušnjah, okolju, karakterju in tradiciji. Kako pa je sploh mogoče, da danes opažamo tolikšen razkorak v znanju med azijskimi in evropskimi otroki? Ker Azijci uporabljajo tisti del možganov, ki jih Evropejci ne, ugotavlja zdravnik. Že v tretjem letu začnejo denimo na Japonskem znanje pridobivati s slikami in asociacijami, da bi v šestem razredu osnovne šole znali med seboj na pamet množiti večmestna števila. »Bolj kot za matematiko uporabljajo računanje za urjenje mišljenja,« poudari. Mi v Evropi pa smo nekje vmes in v želji po večjih dosežkih začeli svojim otrokom po ameriškem zgledu za boljšo koncentracijo dajati metilfenidat. Ta lahko čez čas povzroči depresijo. »Tako rešitev ni v tem, da otrokom dajemo zdravila za koncentracijo, pač pa da spremenimo načine učenja in jim tako pomagamo,« opozarja dr. Ranko Rajović.

Čez dvajset let bodo vodje

In še: »Nekdaj so se velike spremembe dogajale vsakih sto let, danes že v nekaj mesecih. Nekoč so države propadale v petsto letih, zdaj bodo morda že v petdesetih. Posebno majhne narode bi to moralo zelo skrbeti: če bodo imeli generacije, ki vedno manj znajo, je njihov obstoj toliko bolj ogrožen. Današnji petnajstletniki bodo namreč čez dvajset let vodje razvoja države.« Potemtakem sledi: če nas mladi Azijci v znanju zdaj tako prekašajo, se tudi ve, kdo ima večjo možnost, da bo v prihodnosti vodil svet.