Angelca Likovič: Strah me je, v kakšni družbi živimo

Dolgoletna ravnateljica Angelca Likovič o slabem zdravstvu in še slabših socialnih službah. »Naše službe delajo za zaprtimi vrati, na terenu pa se dogajajo grozote.«

Kako se počutite? Je sladkorna bolezen pod nadzorom?

Sladkorni bolnik sem že vrsto let. Pri tej bolezni je najbolj pomembna disciplina, urejena prehrana, rekreacija in čim manj stresov. Zadnje čase sem na morju, kjer vse te elemente natančno upoštevam, in počutje je enkratno.

Kako bi sicer komentirali naše zdravstvo?

V našem zdravstvu je verjetno marsikaj narobe, predvsem so predolge čakalne dobe. Prejšnje leto sem imela kar nekaj težav, na morju sem padla. Štirikrat so me slikali, da so ugotovili, kaj imam zlomljeno in počeno. Tu so bili res premalo natančni, saj so trdili, da ni nič narobe, a bolečine so bile zelo hude. Napake se dogajajo povsod, a če napako priznajo, človek lažje oprosti. Svoje preglede glede sladkorne bolezni imam natančno planirane in to je zelo dobro. Zdravnica je izredno velik strokovnjak za to bolezen in tudi izredno prijazna.

Bi rekli, da je zdravstvo boljše zdaj ali je bilo boljše nekoč, v Jugoslaviji?

Mediaspeed

O koroških dečkih: »Dečka je treba nemudoma vrniti starim staršem.«

Ta primerjava je težka, saj sem bila v času Jugoslavije mnogo mlajša in seveda tudi bolj zdrava, nisem potrebovala pomoči. Prepričana pa sem, da so današnji zdravniki preobremenjeni. Delajo v različnih ambulantah, pa še dežurajo. Prav gotovo zaradi utrujenosti prihaja do pogostejših napak. Na drugi strani imamo mlade zdravnike, ki čakajo na zaposlitev. Potem pa se izgovarjamo, da nimajo prakse ... Kako pa jo naj dobijo? Te zadeve so pri nas povsem neurejene. Na splošno pa so moje izkušnje z zdravniki zelo pozitivne. Mnogokrat ugotavljam, da so zelo visoko izobraženi ljudje, kar zdravniki gotovo so, veliko bolj prijazni kot mnogi manj izobraženi, ki pa so polni sami sebe.

Kaj pa socialne službe? Delajo dobro?

Glede socialnih služb imam zelo negativno mnenje, še posebej glede centrov za socialno delo. To so dokaj dobro plačane službe, sedijo v svojih pisarnah in premetavajo neke papirje. Te službe bi morale na teren in življenje spremljati v živo, od primera do primera. Tukaj bi bila potrebna velika reorganizacija, vendar z zdajšnjo ministrico dr. Kopačevo do tega ne bo prišlo; saj se spomnimo, kako jih je zagovarjala v mnogih primerih.

Koroška dečka še vedno nista pri starih starših. Kaj zagovarjate vi: da se vrneta v objem babice in dedka ali da ostaneta pri rejnikih?

Primer koroških dečkov je sodu izbil dno, da smo lahko ugotovili vso zablodo naših centrov za socialno delo. Pri obravnavi tega primera so se vsi ostali centri zavili v molk – če bi bili strokovni, tako kot govorijo, da so, bi se oglasili in se jasno opredelili, da center v tem primeru ne ravna strokovno. Dvignila se je civilna iniciativa in Skupnost starih staršev, ki jo vodi Metka Zevnik. Tudi sama sem se z možem udeležila protestnega shoda pred ministrstvom. Veliko se je o tem govorilo in pisalo in prav je tako. Glavno napako sta naredila center za socialno delo in ministrica dr. Kopačeva. Dečka je treba nemudoma vrniti starim staršem.

Govori se, da naj bi bila ta stara starša nezmožna poskrbeti za dečka po finančni plati. Je bolj pomemben denar ali to, da sta v varnem objemu svojih najbližjih?

Največja bolečina, ki jo otrok lahko doživi, je izguba mamice. Mamica je samo ena. Stara starša sta vnukoma nudila toplino in ljubezen, kar sta v tem obdobju najbolj potrebovala. Imela sta primerno, čisto, urejeno okolje, res bolj skromno, center za socialno delo pa bi lahko starim staršem finančno pomagal, da izboljšajo bivalne razmere, ne pa da so otroka odvzeli, in to brez vednosti. To je katastrofa. Za tako hudo napako bi morali razrešiti celotni center za socialno delo in tudi ministrico dr. Kopač Mrakovo. Kakšna sramota, da so stari mami očitali, da predolgo nosi črnino za svojo pokojno hčerko. Ljudje, ki to govorijo, so brez duše in srca in nikakor ne morejo opravljati tako odgovorne službe.

Torej, stari starši naj bodo prvi na seznamu posvojiteljev, če umreta oba starša oziroma če starša za svoje otroke nista zmožna skrbeti?

Tako je. Stari starši morajo imeti največjo pravico pri skrbi za svoje vnuke v primerih, kadar otroci izgubijo starše. Gibanje za otroke in družine, ki ga vodi Aleš Primc, je že pripravilo nov predlog zakona, ki bo te zadeve končno uredil pravilno in pošteno. Prepričana sem, da nam bo uspelo, da bo zakon sprejet, saj prav vsak državljan, ki v srcu čuti ljubezen do otrok, vidi zablode naših »veleumnih strokovnjakov« pri primeru koroških dečkov.

O Janezu Janši: »Nihče ni večen, vsak je nadomestljiv.«

Ko je bil referendum o družinskem zakoniku, ste se zelo javno izpostavili in odločno rekli proti. Danes mislite drugače?

Prav nič ne mislim drugače. Moje globoko prepričanje je, da vsak otrok potrebuje očeta in mamo. Vsako družino sestavljajo oče, mama in otroci. Vedno bom nasprotovala temu, da bi otroci živeli v homoseksualnih ali lezbičnih zvezah. Nič nisem nastrojena proti takim zvezam, naj živijo svoje življenje, le otrok jim ne smemo zaupati. In prav to smo z referendumom dosegli.

Boste še naprej aktivni v stranki Aleša Primca?

Gospoda Aleša Primca bom še naprej podpirala tako pri Gibanju za otroke in družine kot v primeru, če bo ustanovil stranko. Spoznala sem, da je to mlad človek, ki resnično nima »nahrbtnika«, kar sem nekoč že rekla. Je vsestransko zelo razgledan, poln idej, vajen trdega dela in vztrajnosti. Predvsem pa je človek, ki ne išče osebnih koristi, on želi delati v korist slovenskega naroda, da bi v prihodnje živeli v večji slogi, razumevanju in da bi bili ljudje za svoje delo pošteno plačani. Pri Alešu nimam nobene posebne funkcije in je tudi ne želim, sem pa velika podpornica njegovih idej.

Še ena tragedija je pred mesecem dni pretresla Slovenijo – smrt deklice Arine. Mislite, da sosedje res niso ničesar slišali? Si Slovenci preveč zatiskamo oči in ušesa?

Ob kruti smrti male deklice Arine je bila pretresena vsa Slovenija, pa ne samo to, tudi širše. Tukaj so zopet zatajile službe – tako zdravstvena služba kot center za socialno delo. Vedeti bi morali, da deklica ne hodi v vrtec, prav tako ne na zdravniške preglede. Morali bi stopiti v kontakt z materjo. Vidite, naše službe delajo za zaprtimi vrati, na terenu pa se dogajajo grozote. Res pa je, da smo Slovenci, še posebej v zadnjem času, vse bolj zaprti za svojimi zidovi in se ukvarjamo z lastnimi težavami. V to nas je prisilila situacija, kakršna je danes, borba za zaslužkom, za preživetje, iskanje služb, psihični pritiski. Ljudje so neprestano pod stresom, kar poglejmo statistiko zadnjih let glede števila samomorov iz obupa. Na drugi strani pa ogromna bogastva posameznikov, ki so si po nepošteni poti prilastili denar, a za to še nihče ni bil kaznovan. Če drugače ne gre, pa zbolimo, kajne, g. Zidar in g. Bavčar, pa ni treba v zapor? Pravna država je že povsem počila po šivih.

Kakšna kazen bi bila po vašem pravična za mamo in očima te deklice?

Nobena kazen krutemu očimu in nesrčni mami ne bo priklicala male deklice nazaj v življenje. V mali Sloveniji imamo preveliko število raznih ustanov, ki so dolžne spremljati življenje državljanov, a so žal same sebi namen, dobivajo pa zelo lepe plače. Polovico bi jih lahko takoj ukinili in denar namenili revnim otrokom in družinam. Nihče ne ve, kakšne težave je imel omenjeni par. Strah me je, v kakšni družbi živimo.

Na spletu je zakrožila Arinina peticija, kjer več kot 12.500 podpisnikov zahteva smrtno kazen. Ste jo podpisali tudi vi?

Peticije nisem podpisala, saj je po toči zvoniti prepozno. Celotni sistem je treba postaviti na novo, dolžnost države je, da poskrbi za vsakega otroka, da mu omogoči normalni razvoj in da vemo za vsakega otroka, v kakšnem okolju živi. Tu smo povsem zatajili. Imamo primere, kjer starši zaradi svojega prepričanja ne pošiljajo otrok v šole, jih hranijo s posebno vegetarijansko hrano v obdobju, ko otrok za rast in razvoj potrebuje vse sestavine. Na tem področju so človekove pravice preširoke, nastradajo pa otroci. Kar spomnimo se več primerov smrti otrok. Pa ni bil nihče kaznovan. To je nedopustno.

Bi moral biti kaznovan tudi tamkajšnji center za socialno delo? Bi morale »padati glave«?

Če bi živeli v pravni državi, bi bila oba centra (pristojna za koroška dečka in za deklico Arino, op. p.) kaznovana z zamenjavami in tudi ministrica dr. Kopač Mrakova ne bi bila več na tem mestu. A pri nas delujejo mreže, in če si v mreži, si zaščiten kot medved.

Se strinjate, da je ena po riti vzgojna, kot so prepričani mnogi starši?

Vzgoja je ena od najtežjih dejavnosti, ki jih človek opravlja. Za vsak poklic je potrebna šola, le za opravljati poklic starša ni potrebno nič. Jaz bi vpeljala obvezno šolo za starše oziroma mladoporočene, preden imajo otroke. Starši morajo otrokom jasno postaviti meje; če jih otrok ne upošteva, so potrebne tudi primerne kazni, kot opomin. Sem absolutno proti temu, da bi se otroke pretepalo, kar je včasih bilo, vendar ena po riti za opomin tudi ni pregreha.

Kako naj sploh starši v tem obdobju, ko otroci poznajo samo svoje pravice, vzgajajo svoje otroke?

Ogromno škode je naredil takratni Pravilnik o pravicah in dolžnostih učencev, ki ga je izdal minister dr. Slavko Gaber. Mnogo preveč so bile poudarjene le pravice. Znano pa nam je, da je treba najprej izpolnjevati dolžnosti, šele nato lahko zahtevaš pravice. Danes imamo preveč razvajenih otrok, o tem je veliko pisal pokojni dr. Žorž. Veliko škodo smo naredili, ko smo ukinili ocenjevanje vedenja v osnovni šoli. Otroci potrebujejo jasna pravila obnašanja tako doma, v družini, kot v šoli. Ta pravila jim je treba natančno predstaviti, njihov namen in cilj, in otroci razumejo, da se moramo vsi, tudi odrasli, držati nekih pravil – dogovorov. Z otroki se je treba veliko pogovarjati in jim tolmačiti določene zadeve, saj so razumna bitja. Prepričana sem, da lepa beseda lepo mesto najde. Danes je v družinah in šolah mnogo premalo pogovorov, samo hitenje za zaslužkom, v šoli za ocenami. Moje prepričanje pa je, da je največjega pomena, da vzgojimo celostno osebnost. Nič nam ne pomaga, če imamo trikratnega doktorja znanosti, a je kot osebnost razvalina.

Je slabo, ker imajo otroci vedno več, velikokrat kar preveč stvari?

Tako kot ni dobro imeti vsega premalo, ni dobro, če imamo vsega preveč. Treba je poiskati pravo mero. Tisti, ki imajo vsega preveč, tako otroci kot odrasli, nimajo nikoli dovolj. Kar poglejmo malo okrog nas, koliko družin, ki so imele vsega dovolj in preveč, je razpadlo – pojavila sta se razvrat in nezvestoba, in potem tožbe o delitvi premoženja. Koliko skromnih in poštenih družin pa živi v spoštovanju in ljubezni. Tudi naše znane tajkune je pohlep omamil, ali so srečni, pa je posebno vprašanje.

Mislite, da so tudi tisti, ki so zapustili SDS v zadnjem času, imeli vsega preveč?

To pa morate vprašati kar njih. Je pa res, da vsak predsednik stranke želi imeti poslušno ljudstvo. Preveč misliti s svojo glavo ni zaželeno.

Janšo je zapustila celo dolgoletna podpornica Vera Ban. Se vam je kaj oglasila oziroma ali ste z njo poklepetali o tem?

Gospo Vero Ban zelo spoštujem. V časih pred devetimi leti, ko sem še bila v stranki, sva večkrat poklepetali. Je zelo ugledna gospa, ki je žarela za svojega predsednika stranke. Kaj se je zgodilo, ve najbolj ona, sicer je tudi javno povedala. Zdaj nisem iskala stikov z njo, je pa res, da bi moral biti predsednik vsake stranke pripravljen na odkrito komunikacijo in razčiščevanje nesporazumov sproti. Žal vsi predsedniki tega ne zmorejo, to je velik problem, in nerešene zadeve se kopičijo. Predsednik stranke tudi ne sme biti pretirano zamerljiv človek, delovati mora povezovalno in tudi odpuščati. Biti predsednik stranke je zelo težka in odgovorna naloga.

"Sem absolutno proti temu, da bi se otroke pretepalo, kar je včasih bilo, vendar ena po riti za opomin tudi ni pregreha."

Odšel je tudi Andrej Čuš. Kako komentirate njegov odhod?

Gospod Andrej Čuš je bil najmlajši poslanec te stranke. Še vedno trdim, da na mladih svet stoji. A je res, da mladi hočejo bolj misliti s svojo glavo, kar je prav. Ne želijo ukazov in direktiv. Treba jim je prisluhniti, potrebni so pogovori in iskanje kompromisov.

Kaj pa Dimitrij Rupel, Dragutin Mate, Žiga Turk?

Pa ne samo ti, tudi mnogi drugi zelo ugledni člani so zapustili to ladjo, tudi oni sami najbolj vedo, zakaj. Zelo velika škoda je, da so tako ugledni in izkušeni posamezniki zapustili stranko. S takimi izstopi stranka izgublja ugled. Članstvo bi moralo poiskati vzroke in jih poskušati odpraviti, sicer bo tudi tukaj lahko slab konec.

Pred leti ste odšli tudi vi. Zakaj?

Oba z možem Andrejem sva izstopila že pred več kot osmimi leti. Ni bilo lahko, vendar pogrešala sem odkrito komunikacijo. Večkrat sem želela stvari razčistiti z odkritim pogovorom, a na mojo prošnjo ni bilo odgovora.

Mislite, da ne bi bilo teh odhodov, če Janez Janša ne bi bil predsednik stranke?

Tega ne vem, saj ne vem, kdo bi bil predsednik in s kakšnimi lastnostmi. Zelo modro dejanje je tudi, če se znamo umakniti ob pravem času. Žal pregovor pravi: »Oblast je slast.«

Velikokrat smo slišali, da so odšli zaradi Janše in njegovega odnosa do ljudi v stranki. Ampak, ali niso nekateri odšli bolj zaradi užaljenosti, ker jih ni postavil na funkcijo, za katero so mislili, da so najbolj kompetentni?

Možno je tudi to …

Zdi se, da Janša skupaj drži to stranko, da bi z njegovim odstopom vse šlo le še navzdol ...

Nihče ni večen, vsakdo je nadomestljiv.

Kdo bi bil po vašem mnenju najboljši naslednik Janeza Janše?

Pred časom sem v Tarči kot možnega kandidata omenila gospoda Aleša Primca, ker je človek, ki je sposoben povezovati, iskati skupne rešitve in odpuščati. Kot vse kaže, pa bo ustanovil svojo stranko.

Komu napovedujete zmago na naslednjih volitvah? Boste kandidirali tudi vi?

Kdo bo zmagal, je težko napovedati, saj se lahko zgodijo nepredvidljivi dogodki. Sama ne mislim nikjer kandidirati, bom pa po svojih močeh podpirala Aleša Primca, ki ima v deklaraciji napisano zelo natančno strategijo razvoja Slovenije.