Novice Svet24

Grega Wernig

Han je sicer v politiko vstopil leta 1998, ko je kandidiral za občinski svet v Radečah in postal del malo številčne svetniške ekipe SD. Počasi so ustanovili SD v Radečah, kjer je nato celo postal župan. Danes imajo tam večino svetnikov in župana, k čemur je pomembno pripomogel tudi sam.

Z njim smo se pogovarjali ob začetku parlamentarnih počitnic, ki so prišle ravno pravi čas, da se bodo razgrete strasti v koaliciji pomirile. Ob tej priložnosti smo se zato odločili narediti intervju s poslancem SD, ki je že od leta 2013 tudi vodja njihove poslanske skupine, ki trenutno šteje šest članov.

Če se za začetek dotaknemo kar aktualnih dogodkov v Turčiji. Zdi se, da Erdogan prevzema popoln nadzor nad državo, ki gre v smeri fašizacije družbe, brez svobode medijev in sodstva, ki sta predpogoj demokracije. Spodleteli udar mu bo, kot kaže, prišel še kako prav, da uveljavi svojo voljo. Kako komentirate zadnje dogodke in kaj pričakujete v prihodnje?

Osebna izkaznica: Rojen je bil rojen 17. januarja 1971 v Celju. Zaključil je srednjo trgovsko šolo. Poročen je že 23 let in ima dve hčerki, stari 19 in 21 let, ki študirata. Han pove, da sta izjemno pridni. V politiko je vstopil iz podjetniških voda. Leta 1994 so doma ustanovili družinsko podjetje, ki danes stalno zaposluje devet ljudi, vanj se namerava vrniti, ko bo odšel iz politike. V slednjo je vstopil na lokalnem nivoju leta 1998 v Radečah, na povabilo Dušana Kumra. Presenetljivo je leta 2004 prišel v domnevno neizvoljivem okraju v parlament, brez znanja o politiki. »Večina mi reče, da se v teh letih v politiki nisem spremenil, kar mislim, da je najboljše. Še zmeraj imam iste prijatelje, s katerimi se zabavamo na isti način, klasično slovensko se družimo po gostilnah, doma, na piknikih,« odkrito pove. Nekateri mu očitajo, da ni dovolj izobražen, ker ni študiral oziroma diplomiral. Kot pravi, so bili takrat drugi časi in je celotna njegova družba šla v letu 1989 v podjetniški svet. V prihodnje pa bi, kot razkrije, rad imel tudi pogum nastopiti funkcijo ministra, da bi dokazal, da tudi formalno manj izobraženi lahko delajo uspešno. Dopust bo preživel v kampu Straško v Novalji na Hrvaškem, kjer se dobro počuti.

Zaskrbljen sem nad dogodki v Turčiji. Ne odobravam vojaških udarov, v tem primeru pa se bojim, da gre za več kot vojaški udar. Erdogan je pokazal svoj pravi obraz in to za demokracijo nikakor ni dobro. Svet se je v preteklosti verjetno naučil, da na primer Libiji in Egiptu, ko je prišlo do odstavitve diktatorjev, ni bilo bolje. Tu se bodo pojavljala še velika vprašanja in pravega miru v Turčiji zagotovo ne bo.

Vi ste tudi predsednik skupine prijateljstva z Rusijo, kako gledate na zadnjo napotitev vojakov na rusko mejo in kaj pričakujete od Putinovega obiska v Sloveniji konec meseca?

Pozdravljam Putinov obisk v Sloveniji, zavedajoč se njegovih prednosti in slabosti. Gre tudi za pietetno dejanje. Naša država je do neke mere odvisna od Rusije, ki je pomembna partnerica. Glede napotitve vojakov moramo spoštovati nekatere zaveze. Mislim pa, da embargo veliko bolj škoduje Evropi kot Rusiji. Verjamem, da bo obisk Sloveniji dolgoročno pomagal pri gospodarstvu in verjetno ne bo škodoval ugledu, še posebej ker ZDA veliko bolj sodelujejo z Rusijo, kot si verjetno mislimo.

Čemu pripisujete razloge, da EU uvaja sankcije, ki škodujejo tudi njej sami?

Včasih tudi sam enostavno ne razumem določenih politik EU. Z Angleži smo videli, da se je EU odmaknila od problemov ljudi in da se nekateri problemi rešujejo samo v lepih pisarnah v Evropi. Lep dokaz za to je, da so tako komisija kot tudi drugi deli politike EU povezani s finančnim sektorjem. Nekdanji predsednik evropske komisije Barosso se je zaposlil pri Goldman Sachsu. Počasi prejemamo odgovore, ki smo jih nekateri že slutili, in so zdaj prišli povsem na plan. Evropa se bo morala reformirati, če bomo želeli živeti Evropo, kot si jo želimo. Kljub vsem terorističnim napadom pa ima še vedno to prednost, da je območje miru.

Tudi EU se srečuje z vse več težavami. Zdi se, da je pri njenem začetku razkrajanja z brexitom krivda tudi na levih strankah, ki ne znajo najti pravih alternativ, kot po drugi svetovni vojni, ko je bila tudi socialna demokracija veliko močnejša.

Tako socialna demokracija kot desnica v zadnjem desetletju pravih odgovorov z začetkom te finančne krize nista našla. S tem se strinjam in mislim, da smo od Evrope v smislu financ dobili premalo. Teh 27 držav, ki jih je v Evropi, se bo moralo usesti skupaj in se začeti pogovarjati, kaj želimo od Evrope, ki jo je treba približati ljudem.

Občutek je, da se je v zadnjem obdobju samo administriralo nekatere zadeve in vidimo, v katero smer smo šli. Idej za naprej je več, naš predsednik Pahor zagovarja federalno ureditev. Sam sem naklonjen takšni obliki, kot je zdaj, vendar bo treba najti nekatere drugačne odgovore, kot so v Lizbonski pogodbi. Ljudje morajo imeti od te Evrope več.

Pričakujete torej določene spremembe?

Grega Wernig

Absolutno. Mislim, da mora biti Slovenija, ne glede na velikost zelo suverena in da se moramo začeti postavljati za svoje interese. To je včasih umanjkalo pri nekaterih odločitvah. Slepo smo sledili nekaterim odločitvam, ki so prihajale iz Evrope. Res pa je, da smo bili, zaradi finančne krize sami bolj odvisni od nje, za kar pa smo sami krivi.

V tej navezavi se je vpliv iz tujine pokazal tudi pri dogajanju v Luki Koper, kjer je nemški kapital želel namestiti svoje kadre v Luko. Za slovenski Telekom je zainteresiran nemški telekom, ki je že pokupil veliko operaterjev v naši bližini. Zdi se, da se oni bolj zavedajo potrebe po nacionalnih podjetjih, nam pa prodajajo zgodbe o potrebi po privatizaciji.

Kar se tiče lastnine, je moje osebno stališče, da nisem obremenjen kdo je lastnik, domači ali tuji. Pomembno je kaj imajo od tega lastništva zaposleni. Če je to lastnik, ki vlaga in spoštuje delavske pravice, ki je družbeno odgovoren, je za mene manj pomembno ali je to Johan ali Janez. Vendar smo videli, da so naši lastniki zaradi svoje požrešnosti skoraj spravili slovensko gospodarstvo na kolena. So pa neka podjetja, ki nikdar ne bi smela postati tuja. Med njimi je tudi Luka Koper, ki ima zaradi svoje strateške lege takšno gospodarsko moč, da bi jo morali znati samo upravljati.

Težava pa je, ko se je politika začela vmešavati v nekatere kadrovske poteze. Nimam problema, da politika reče, ta je dober direktor, za njim stojimo. Vendar so pri nas odstavili nekatere tako imenovane rdeče direktorje iz bivše Jugoslavije, in sicer s predpostavko, da so ne vem kako slabi. Postavili so nove, ki ne samo, da so bili nesposobni, s tem bi naredili še najmanj škode, ampak so želeli velik kolač zase primer Časarja, Lovšina v Interevropi, konec koncev tudi Bavčarja, ki je uničil primorski del, pa štajerski del s Šrotom, Kordišem v Merkurju. Tu vidimo, da smo imeli probleme z dojemanjem, kdo bi bil lahko lastnik.

Nisem tipičen levičar, ki bi zagovarjal samo slovensko lastništvo. Primer tega je NLB, ki je vodena tako kot zdaj, pa nam to nič ne koristi. V prodajo je porinila vso živilsko industrijo, če bi ta slovenska banka razumela, da bi Pivovarna Laško in Žito lahko ostala v slovenskih rokah, bi danes lahko imeli dobro državno banko in dobro živilsko industrijo. Pri tem lastništvu sem včasih malo zmeden, kaj je dobro in kaj slabo. Bistveno je, da morajo biti na pravem mestu pravi ljudje.

Vseeno pa se zdi, da je bila kriza samo lepa priložnost za poceni prodajo pomembnih slovenskih podjetij. Zadolženi Agrokor je na primer za 53-odstotni delež v Mercatorju plačal 172 milijonov evrov. Podjetje pa ima za približno 1,6 milijarde vrednosti samo v nepremičninah. Takšne zgodbe že od daleč kažejo, da nekaj ni v redu.

Teh zgodb je veliko, mislim da je imel Mercator 800 milijonov evrov kredita, tržni delež mu je padel. Vendar moramo videti, zakaj je do tega prišlo. Po naših takratnih podatkih so se v Mercatorju dogajali prevzemi po tujini, kjer smo naredili velik minus in potem smo bili to prisiljeni prodati partnerju, ki ni nič boljši od slovenskega lastnika. Podjetje Agrokor je razmeroma zadolženo. Meni se je srce trgalo, ko se je prodajala Pivovarna Laško, čeprav naj bi jo prodali velikemu strateškemu partnerju. Ker prihajam iz tega območja, vidim, da naši ljudje, ki so delali to znamko, vedo bistveno več kot tujci, ki mislijo, da vedo vse, na koncu pa se izkaže, da niti posla ne znajo izvajati.

Svet se žal ne vrti v idealno smer, a v teh zadevah smo si bili sami krivi, da smo morali nekaj prodati. To je kot doma, ko ne moreš kredita vračati, moraš prodati avto, morda celo stanovanje. Nekje smo pravi čas odreagirali, nekje smo imeli srečo s prodajo, nekje pa bomo videli, da smo naredili napako.

V zadnjem času se koalicija sooča s kar nekaj problemi. Zadnji je bil odstop finančnega ministra Dušana Mramorja. Kako ocenjujete njegovo delo in kaj pričakujete od njegovega naslednika? 

Skrbi me, čeprav se bo čudno slišalo, ko dobijo naši ministri medaljo v Bruslju. Medalji sta tam dobila Bajuk in Mramor, ob tem se hitro vprašam, zakaj so te medalje; bistveno raje bi videl, da bi medalje tem ministrom delil slovenski narod. Zavedam pa se, da je bilo nekatere stvari treba narediti, če smo se želeli zadolževati po normalni ceni. Zadolževali smo se tudi že po šest odstotkov, danes se mnogo ceneje. To je tudi zasluga finančnih ministrov. Mramorja, tudi Čuferja, pa četudi rečemo, da so to neoliberalni ministri. Zakaj je odstopil, ne vem. Če je odstopil zaradi bolezni, mi je najbolj hudo in mu tega ne privoščim. Če pa je odstopil zaradi kakšne zgodbe, ki naj bi se odvijala naprej, je zadeva drugačna.

Upam, da bo predsednik vlade našel ministra, ki bo razumel, da ne sme biti samo računovodja, temveč da ima tudi malo gospodarskega pogleda, in kar je za nas pomembno, tudi socialnega čuta. V nedogled ljudi stiskati ne bo šlo. Upam, da bomo našli takšnega, ki bo znal spustiti zavoro pri investicijah, ki imajo multiplikativni učinek, zaradi česar lahko država še bolj napreduje. Da se bo zavedal, da zasebni kapital v tako majhni državi ne more graditi drugega tira in cest. Nekatere infrastrukturne zgodbe bo treba zgraditi z zadolžitvijo z javnimi sredstvi, kar se bo obrestovalo na dolgi rok.

Omenili ste stiskanje prebivalstva, njegov zadnji predlog je bila mini davčna reforma, ki pa očitno razbremenjuje predvsem najbogatejše. Mesečno bodo ljudje s 3000 evri dohodka in več prejeli od 139 do 199 evrov več, tisti z dohodki pod 1500 evri pa bodo z davčno olajšavo dobili veliko manj. Zakaj ste jo v SD podprli? 

Šlo je za minimalne popravke. Dvignilo se je za dve odstotni točki, davek na dobiček pravnih oseb na 19 odstotkov. S tem naj bi dobili v proračun okrog 60 milijonov evrov. Bili smo proti temu, da bi se 50-odstotna dohodninska lestvica znižala. Znižala bi se samo za 4000 ljudi, ki imajo več kot 70 tisoč evrov plače. Kljub izgovoru, da bi dobili neke plus točke na lestvicah konkurenčnosti, nam je bilo to tako pomembno, da na to nismo pristali. Vendar pa se je znižal drugi dohodninski razred z 41 na 39 odstotkov in v dogovoru s sindikati, s katerimi smo bili dnevno v stiku, se je dvignil spodnji del; za tiste, ki zaslužijo 11.200 evrovletno, se bodo nekatere zadeve popravile. Vemo pa, da absolutno to ni to, kar bi si vsi skupaj želeli. Znižati davke je najlažje, a naenkrat bomo imeli pol milijarde premalo v proračunu, in to bo res udarilo po najnižjem sloju. Problem slovenskih plač ni v davkih, ampak prispevkih v zdravstveno in pokojninsko blagajno, ki pa jih ne moremo znižati. Tisti, ki to pravi, zavaja. Če v tej vladi ne bi bilo Socialnih demokratov, bi šla ta davčna reforma v prid najbogatejšim, ker bi se iskala konkurenčnost, ki jo »kobajagi« to gospodarstvo potrebuje.

Osebno bi si najbolj želel, da se vrne srednji razred, ki je bil motor še v nekdanji Jugoslaviji. Tisti, ki imajo minimalne plače, jim v tej državi relativno solidno pomagamo s socialnimi transferji in pogoji. Skrbi pa me, da 200 tisoč ljudi živi pod pragom revščine; tu mora država narediti bistveno več, da otroci ne bodo lačni. To je naloga socialne demokracije. Morali bomo spodbuditi gospodarsko rast, da bomo imeli novo delovno silo in da bomo mlade ljudi zaposlovali.

Včasih mi gre na smeh, ko pravijo, da bodo spodbudili investicije, vendar pri nas smo že naredili te spremembe in nismo dobili prave naložbe. Urediti moramo pravni sistem, administrativne vire. Morali bomo biti malo bolj proaktivni.

Grega Wernig

S SMC ste bili v zadnjih tednih na bojni nogi pri nekaterih temah. Ena izmed njih je bilo dogajanje v Luki Koper in v Mladem forumu. Zdi se, da nervoza Mira Cerarja izhaja tudi iz tega, da so ratingi njegove stranke po anketah nizko in da ste zelo izenačeni.

Tisti politik, ki govori, da ga ankete ne zanimajo, da je glavna anketa na dan volitev, vam povem, da blefira. Vsi čakamo mesečne ankete in tisti trenutek, ko stranki zraste rating, smo veseli in obratno. Tudi s kolegi, sodelavci, prijatelji se pogovarjamo in analiziramo zadeve. Znamo že tudi predvideti, kdaj bo šel rating navzgor in kdaj navzdol.

Razumem gospoda Cerarja, v katerega je bilo položeno vse upanje. Brezposelnost je padla, gospodarstvo raste, nismo vzeli nekih pravic ljudem, pa ti rating na tak način pade, seveda moraš biti zaskrbljen. In potem verjetno pridejo PR-službe in ti svetujejo, kako obrniti trend. Ta nervoza, to sem mu tudi povedal, zaradi Mladega foruma je bila popolnoma odveč. Tisti, ki jih spremlja, ve, da je imel vedno poseben status v tej stranki in da ga nikdar nismo kontrolirali. Še več, nam je s svojimi idejami, ideologijami odpiral neki prostor in odprl tudi prostor za Združeno levico, s to razliko, da so oni zdaj v državnem zboru. To smo želeli predsedniku vlade povedati, a ni razumel. V Salomonovem oglasniku je Mladi forum leta nazaj prodajal poslansko skupino. Tiste, ki smo glasovali za privatizacijo podjetij leta 2013, so dali v nadzorni odbor stranke. Vsako leto so odstavljali predsednika Pahorja. To je sestavni del politike in mladim nikdar ne bi želel omejevati pravice do razmišljanja. Tudi gospod Cerar in Brglez verjetno ne omejujeta svojih otrok, tako kot jih tudi jaz ne. Razumem nervozo zaradi Luke Koper, ampak to ni bila napovedana akcija Socialnih demokratov.

Omenili ste velik padec SMC po anketah, kje pa vidite vzroke za to?

Grega Wernig

Na neki način je jasno, če visoko letaš, lahko nizko padeš. Čeprav nisem politični analitik, mislim, da ima SMC problem, da se iščejo kot stranka in iščejo svoj profil. Veliko pričakovanje, kot mediji pišejo, je bilo, da bo v tej državi naredil pravni red, da se bo začela druga morala, druga etika, kar je Cerar ob kampanji pred dvema letoma imel za glavno sporočilo. Ampak nekatere zadeve se dogajajo kot prej in tu je ključni padec. Gospod Cerar je imel pri Mramorjevih dodatkih malo drugačen pogled kot pri našem Vebru, za katerega še danes ne vemo, ali je storil napako, pa ga je takoj zamenjal. Moraš imeti enake vatle za vse. Po drugi strani pa je politika obrt in treba se jo je naučiti. Nekaj ti prinesejo tudi izkušnje.

Stranka SD je bila od leta 2008 v skoraj vseh vladah. Kakšno se vam zdi sodelovanje s to vlado, če primerjate sodelovanje s prejšnjimi vladami? 

Bili smo v vseh vladah, toda nikoli na tak način kot zdaj, ko nam partnerji dajo vedeti, da nismo najbolj nujni za to, da vlada ostane. Leta 2008 smo bili najmočnejša stranka in smo vzeli vse na svoja pleča, ampak z drugačnimi razmerami v državi in Evropi. BDP nam je padel za devet odstotkov, podjetja so šla dnevno v stečaj in razmere so bile popolnoma drugačne. V vladi z Alenko Bratušek smo bili enakovreden partner, zdaj pa nam dajo vedeti, da smo 46 glasov naprej. Tu je za nas grenka pilula, ki jo moramo včasih pojesti. Na koncu se to vidi tudi z izjavami gospoda Erjavca. Žrtve se vedno štejejo na koncu.

Tudi z Desusom, s katerim ste na zadnjih volitvah sklenili predvolilno namero o sodelovanju, niste v najboljših odnosih. Oživili ste Forum starejših in vse bolj nagovarjate njihovo bazo upokojencev.

Grega Wernig

S prihodom Dejana Židana se je končalo obdobje tako imenovanih stricev iz ozadja. Z Dejanom sva se dostikrat pogovarjala, da imajo starejši marsikaj za povedati in da marsikaj znajo. Zato se je treba z njimi pogovarjati. Kombinacija starejših in mladih vedno koristi. Vesel sem, da v Forumu starejših sodeluje tudi Milan Kučan, ki ga neizmerno spoštujem. Z ustanovitvijo Foruma starejših je nervoza v tej državi postala velika. Forum vodi gospod Hočevar, ki ima ogromno znanja pri zdravstvenem in socialnem delu. ZDUS (Zveza društev upokojencev Slovenije, op. a.) pa tudi ni več samoumevno del Desusa, tako kot socialna demokracija ni samo del Socialnih demokratov. Vsak del te družbe bo spoznal, katera stranka lahko največ in najbolj iskreno naredi za določeno populacijo. Tu je ta nervoza. Nekatere stvari je treba preštudirati, ne pa nastopati s kratkimi izjavami, in tu mislim, da je razlika med Desusom in SD.

Glede na vsa trenja pričakujete, da lahko to vodi v predčasne volitve? 

Te so zmeraj mogoče, ampak dejstvo je, da se v tem trenutku raje večkrat skregam z levosredinsko vlado v zaprtih prostorih in potem teme, ki so bližje socialnemu delu in tudi našim vrednotam, peljemo naprej. Spoštujem Novo Slovenijo, toda program je tako diametralno nasproten našemu na gospodarskem in še katerem delu, da bi bilo to sodelovanje programsko zelo težko. Zaradi ljudi morda celo boljše. Tudi na desnici so vrhunski ljudje, včasih celo bolj iskreni kot kje drugje.

Vaš predsednik Židan je dejal, da je bila vezava varstvenega dodatka na premoženje napaka. To je storil minister Svetlik pod Pahorjevo, torej vašo vlado. Kar tri četrtine najrevnejših upokojencev so se mu odpovedale. Ali zdaj lahko pričakujemo ukinitev te vezave? 

V državi je takrat preprosto zmanjkovalo denarja. Iskreno bom povedal, za ZUJF vsi pravijo, da je naredil ogromno slabega. Toda nihče ga ni spremenil, zakaj ne? Ko prideš v vlado in do državne malhe, vidiš, da denarja ni. Tam, kjer ljudje potrebujejo, je treba pomagati in sem spada tudi varstveni dodatek. To bi lahko že naredili in pričakujem, da bo narejeno v tem mandatu.

Pri pokojninski blagajni se vedno znova poudarja, da potrebujemo novo reformo, ker je sistem nevzdržen. A pri tem se nikoli ne pove, da dajemo za pokojnine manj, kot je povprečje EU, nihče ne govori, da bi povečali pokojnine, kar bi spodbudilo tudi gospodarsko rast, ker upokojenci dajejo iz rok v usta in bi denar takoj zapravili. Tudi dolgoročno sistem ni tako dramatično nevzdržen, kot nam govorijo. 

Z vami se absolutno strinjam. Morali bomo preseči logiko, da je plus vse, kar zrežemo pri tistih, ki imajo malo. Vsak, ki bo dobil 10, 20 evrov, jih ne bo nesel na Kajmanske otoke, ampak jih bo nesel v prvo trgovino ali pa bo dal otroku neko malenkost in denar prinesel nazaj. Obstoječa pokojninska reforma daje dobre rezultate. Do leta 2020 po mojem mnenju ni treba delati reforme. Dejstvo pa je, da moramo razmišljati tudi, da nekateri lahko dlje delajo, nekateri pa ne. V nekaterih službah je narod po 35 letih ubit in utrujen.

Ne bi strašil ljudi z reformo, ker smo videli, kaj smo s tem naredili v zadnjem obdobju. Več kot 20 tisoč ljudi je vstopilo v pokojninski sistem, kar ni dobro. Imamo pa tudi predavatelje pri 75, 80 letih, kar ne vem, ali je ravno potrebno, saj mladi potem ne dobijo priložnosti. Pri tem ne moremo delati kar uravnilovke.

Grega Wernig

Velik problem za mlade je nastal tudi s poveličevanjem podjetništva, v katerega se sili mlade. Posledično mladi niso več v rednih delovnih razmerjih, ampak so prisiljeni delati prek espejev. Kar tretjina tistih, ki delajo na takšen način, pa živi v revščini. Za mlade velja povsem drugačen svet kot za starejše, ki še imajo pravice iz dela (plačano malico, prevoz, bolniško ...) Zdi se, da je šlo tu v zadnjih letih za napačno strategijo.

Sem zagovornik samoiniciativnosti mladih, da imajo željo po samostojni poti. Nekateri imajo podjetniške ideje, tem moramo pomagati. Pri tistih, ki jih silimo v prekarnost, da imajo samo enega delodajalca, ki jih lahko odpusti, ko nima več posla, pa je treba narediti red. To je kompleksno vprašanje. Ključni problem je tudi visokošolski sistem.

Danes imamo sicer, hvala bogu, ogromno diplomantov, med njimi jih je mnogo z vrhunskim znanjem, za druge fakultete pa odkrito niti ne vemo, kakšne diplomante so dale ven. Po drugi strani nimamo več nobene šivilje, čevljarja. Tu smo naredili napako, ker smo mlade kar malo silili v študij, v smislu, če ne boš doštudiral, ne boš dobil službe, pa vidimo, da tu ni tako. Potrebujemo spremembo, da mladi ne bodo odhajali v tujino, ker mislijo, da se tam cedita med in mleko, saj temu večkrat ni tako. V Sloveniji imamo relativno dobro organizirano socialo in zdravstvo, pa še kaj drugega. Ko prideš v tujino, si tujec in številka. Bil sem nekaj časa v tujini, pa ni tako vsemogočna. Za določene kadre ja, za vse pa ne. Moramo bolj ceniti Slovenijo in neke zadeve spremeniti, a to žal ne gre čez noč.

Opozicijska Združena levica vaši ministrici za delo Kopač Mrakovi pogosto očita, da ni naredila dovolj za socialno ogrožene. Predstavili so tudi nekatere predloge, od odprave vračljivosti socialnih prejemkov do prekarnosti, ki so jo želeli urediti z večjim nadzorom za nazaj, ampak ste zavračali njihove predloge. Zakaj?

Na prvi pogled so ti predlogi za podpreti. Vendar ko si v vladi, je žal vedno vse pogojeno z usklajevanji in financami, ki nas držijo za vrat. Zadnjič sem dejal, da sem bil tudi v opoziciji in smo pisali zakone. Na primer zakon o participaciji delavcev pri dobičku; mesečno smo ga vlagali, ko pa smo prišli v vlado, tega zakona v koaliciji nismo mogli spraviti skozi tako, kot smo si želeli. Hočem povedati, da je včasih težko kakšne predloge izpeljati, četudi bi jih na prvi pogled sprejel z obema rokama. Potem pa nas tudi naši levičarji sprašujejo, zakaj ne podpirati teh predlogov. Tudi ZL je imela priložnost iti v vlado, da bi prevzela majhen delež odgovornosti in poskrbela, da bi v tej državi živeli bolje. In če bi imeli v vladi več levih strank, bi lahko nekatere stvari drugače izpeljali.

Problem nas in ZL je zdaj iskreno že ta, da je med obema neka prevelika tekmovalnost. In da tako oni kot mi a priori ne sprejmemo nekaterih odločitev, ker med sabo tekmujemo, in to ni dobro. Vem, da ni pametno, kar sem povedal, a drugačen kot iskren ne morem biti. Ne morem pozabiti, da so na interpelaciji rušili Anjo Kopač Mrak na tej temi. To ministrstvo, ki jim je po ideologiji najbližje, verjetno še bolj napadajo, ker je tam socialna demokratka.

Kje pa vidite vzroke, da je ZL prišla v parlament? Verjetno so tudi v tem, da je šla socialna demokracija preveč v desno, neoliberalno smer in je odprla prostor za takšno stranko. 

To je absolutno eden od razlogov, drugi pa je, da je v obdobju, v katerem se je varčevalo, reševalo banke, ZL dobila priložnost za vstop v parlament. Efekt Luke Mesca tri dni pred volitvami ob nastopu na Pop TV je bil ogromen. Ti fantje so z ulice prišli v parlament. Mi smo medtem ravno menjavali predsednika. Dobili so priložnost in moram reči, da imajo zelo kvalitetno poslansko skupino, tu imajo srečo. Oni so takrat dobili to priložnost, je pa res vprašanje, kdaj bodo imeli željo iti vladat.

Ta stranka lahko preživi samo, če je v opoziciji. Ne zamerite, ampak če ne moreš kongresa izpeljati in ga 25 dni vodiš korespondenčno, bo taka stranka težko sprejela kompromise znotraj koalicije. Je pa dobro, da je prišla zaradi Socialnih demokratov, da nam postavlja ogledalo in da imajo ljudje možnost razlikovati med stranko, ki lahko sklene kompromis, in tisto, ki samo opozarja, kaj vse je narobe, pravih rešitev pa ne poda.

Kako gledate na vzpon Sandersa v ZDA in Corbyna v Veliki Britaniji, ki sta pripadnika vam sorodnih strank?

Grega Wernig / M24

Mislim, da žal pri teh razmerah v svetu ta imena ne prodrejo s pravo idejo ali pa so le posamični vojaki, preveč osamljeni jezdeci na tej apokalipsi. Videli smo primer Ciprasa v Grčiji, ki je primer slovenske Združene levice. Lahko je nagovoriti ljudi, ko pa želiš spremembe, pa se žal, žal zaletavaš v zid.

K revoluciji pa ne bom nikoli pozival, ker proizvede bistveno več žrtev kot demokracija. Zato moramo zadeve spreminjati počasi. Ne bi si želel revolucij, vojn. Do tega ne bi smelo prihajati. Lahko je izgovoriti besedo revolucija, toda potem se ne izbira. Takrat najbogatejši odidejo, ostanejo pa ljudje v bedi. Tega si ne želim. Raje imam socialno demokracijo, ki se krepi postopoma, kot pa revolucijo.

Ste v teh letih v politiki izgubili idealizem?

Še danes sem idealističen. Težavo imam, ker sem iskren. Ne igram, nočem dajati ljudem upanja, mislim, da sta stisk roke in realna obljuba mnogo bolj pomembna kot pa neka obljuba na papirju, ki se je ne da izpeljati. Ko sem vstopal v politiko, sem mislil, da so politiki bolj pomembni, kot so. Zdaj smo zelo osovraženi, čeprav sam nimam tega občutka. Ljudje me ustavljajo in rečejo, da povem tako, kot je.

Pred kratkim ste praznovali tudi 120. obletnico socialne demokracije na Slovenskem. Kje je danes socialna demokracija pri nas in po svetu? Zdi se, da še nikoli ni bila bolj podrejena kapitalu in v težjem položaju.

Se strinjam. Kot v Sloveniji tudi v Evropi socialdemokracija kot ideja žal usiha. Napaka je bila storjena z idejo tretje poti, takrat ji je pošel naboj. Ta moment se ni našel lik, socialni demokrat, ki bi lahko socialno demokracijo postavil tja, kjer ji je mesto. V Nemčiji smo imeli pred leti Willyja Brandta, takšnega zdaj ni. Veliko se je stavilo na Hollanda, pa ga bo dočakala ista usoda. V teh časih pa je težko biti socialni demokrat in zagovarjati odprtost, ko se svet spreminja. Tu imamo problem. Mislim, da smo v Sloveniji ohranili te vrednote, da bomo prišli do te moči, kjer bomo pokazali, kako je biti v državi, ki jo vodijo pravi socialni demokrati.