Bili ste eden prepoznavnejših poslancev SDS. Kaj vas je pripravilo do izstopa iz stranke?
V bistvu sem bil že kar nekaj časa nezadovoljen z razmerami v stranki in politiko, ki se izvaja v njenem imenu. Včlanil sem se leta 2009 v znak podpore po porazu iz leta 2008. Takrat so bile glavne teme predvsem delovna mesta, boj proti krizi, gospodarstvo. Narediti državo bolj pravično.
V zadnjem obdobju pa smo zapadli v neko spiralo ideologije in preteklosti. Ko sem prihajal v državni zbor, sem se včasih počutil, kot da smo leta 1945, včasih pa, kot da smo leta 1990 ali 1991. Zaradi tega obremenjevanja z zgodovino smo vsi pozabili na sedanjost in prihodnost. V teh temah se nisem videl, v njih pa se sploh ne vidi mlajša generacija. Tudi starejši pravijo, da je tega počasi dovolj. Zavedam se, da sprava v državi mora biti, vendar z iskrenimi nameni in besedami, in ne v smislu, da vsak le brani svoj kupček.
Drugo pa je na splošno kritika celega parlamenta, ne samo moje poslanske skupine, ampak tudi koalicije. Mi že kak teden vnaprej vemo, kako se bo pri nekem zakonu glasovalo, in to nista ravno neki konsenz in iskanje najboljših rešitev za državo.
Kot zadnje imamo v Sloveniji dve absolutni osebi – Milana Kučana in Janeza Janšo – in vsak od njiju z vso municijo strelja s svojega hriba drug na drugega, jaz pa mislim, da bi se to moralo počasi končati in celo priti do neke menjave generacij.
Kaj imate v mislih s tem pojmom aktivnega parlamentarizma? Ali slovenski poslanec lahko glasuje po svoji vesti in v interesu ljudi, ki so ga izvolili?
V prejšnjem mandatu sem, čeprav sem bil poslanec le leto in pol, postavil največ poslanskih pobud in rešitev. V tem mandatu sem med tremi poslanci, ki smo ravnali podobno. To dojemam tako, da se moraš dnevno odzivati na probleme ljudi, pa ne samo iz svojega lokalnega okolja, ampak tudi drugih. Zdi se mi, da sta se politika in parlament odtujila od ljudi. Pridemo v državni zbor in mislimo, da smo postali bog za naslednja štiri leta.
O temah, kot so prihodnost mladih, zdravstvo, problematika sociale, razbremenitev in pomoč nižjemu srednjemu sloju, bi morali imeti izredne tematske seje državnega zbora na redni osnovi. Danes imamo nekakšne seznanitvene sklepe in preučevanja, problemi pa se kopičijo.
Če iz konkretnega primera SDS sklepamo na splošno problematiko strankokracije ... Kdaj nastopi točka preloma, kdaj se neha politika tvoriti kot problemska politika in kdaj to postane strankarska politika?
Menim, da je preveč ljudi podrejenih volji stranke in vodij. Želel bi si, da bi v stranki tekmovali, kdo bo dal več pobud in predlagal več zakonskih rešitev. Ne pa da se tekmuje, kdo bo vodji bolj lojalen. To sicer opažam tudi pri stranki SMC in kakšni drugi. Čutim, da mora nekdo povedati, da je dovolj strankarskega enoumja in da je treba začeti sodelovati ter presekati neke egoistične in osebne zamere iz preteklosti.
Iz vaših izjav gre razumeti, da ste imeli močno podporo lokalnega odbora SDS, vendar vas vrh stranke ni želel ponovno predlagati za poslanskega kandidata.
V preteklosti sem bil tudi sam član kadrovske komisije, ki je sodelovala pri sestavljanju kandidatnih list. Vsem sem dal jasno vedeti, da sem nezadovoljen z razmerami zaradi tega ideološkega boja in polariziranosti. Sem pa seveda s strani lokalnih odborov dobil večinsko podporo. Res je, da ne povsem od vseh, je pa bila v preteklosti praksa, da poslanec kandidira še naprej.
Poslovil sem se v času, ko ima stranka eno najboljših podpor zadnjih nekaj let. Ocenil sem, da je zdaj pravi trenutek. Moram povedati, da dan po tem tega niti malo ne obžalujem.
Glavno tajništvo stranke SDS dela, kot dela. V preteklosti sem bil v njem tudi zaposlen, z vsemi sem imel korektne odnose. Je pa ta strah pred discipliniranjem ljudi ves čas prisoten, a v nekem trenutku moraš reči, da nočeš več biti kmet na šahovnici.
Vam bo lokalni odbor sledil na samostojni politični poti?
Jah, vsem, ki so mi izrekli podporo, bi se rad zahvalil. Sam sem govoril s kar nekaj ljudmi iz svojega volilnega okraja in širše ptujske regije. Precej jih pričakuje naslednje korake, vendar stvari ne smemo prehitevati. Verjamem in vem pa, da bo večina sledila.
Podporo ste našli tudi pri bivših predstavnikih SDS. Izrekli so vam jo Gregor Virant, Žiga Turk, Damir Črnčec. Lahko tudi kasneje računate na njihovo dejavno podporo?
Moram reči, da mi njihova podpora in podpora nekaterih drugih posameznikov veliko pomeni in je v teh trenutkih to zelo lepo slišati. V teh dneh bom seveda še razmislil, kje in kako, vendar bo k sodelovanju povabljen vsak, ki bo želel zgraditi most med obema stranema.
Kakšna je strategija za naprej? Omenja se, da bi vaša politična pot lahko šla vzporedno z vzponom svobodnjakov v Avstriji in stranke Alternativa za Nemčijo. Je to eno od političnih polj, ki v Sloveniji še ni pokrito?
To sicer mnogi namigujejo, predvsem zaradi mojega izpostavljanja v času migrantske krize. Vprašanje varnosti v tem primeru sploh ni bilo ideološko vprašanje ali vprašanje skrajnosti. Razočaran sem nad državo, ker daje prednost vsem drugim, samo svojim državljankam in državljanom ne. Nobena skrajnost ni zdrava, sam sem nekako vedno bil bolj zmeren posameznik, tudi zaradi tega sem zdaj izstopil iz SDS, saj je v nekaterih pogledih šla predaleč. Sam se uvrščam med bolj zmerne politike.
Se boste pridružili kateri od obstoječih strankarskih struktur ali boste pot nadaljevali samostojno? V zadnjem primeru – kakšna je vaša volja do sodelovanja na desnici?
Priključil se ne bom nobeni obstoječi strankarski strukturi. Ustanovil bom tako imenovani strokovni svet, v katerega bom povabil posameznike, ki uživajo ugled tako doma kot v tujini. Odziv ljudi ob mojem izstopu je bil izjemen. V naslednjih dneh me čaka nekaj prijetnih odgovorov. Če bo ekipa dobra, bi to lahko bilo ogrodje za nastanek neke politične sile ali gibanja. Usmeriti ga želim predvsem v prihodnost in sodelovanje, ne samo na desnici.
Desnici trenutno manjka prav stranka, ki bi svojo podlago našla v problemih tujih migrantov in problemih slovenskih migrantskih delavcev. Ste prepričani, da s svojo usmeritvijo ne boste napolnili prav te vrzeli?
V obe zgodbi sem sicer močno vpleten, kar se tiče migrantske krize, sem bil med najbolj izpostavljenimi poslanci. Kar se tiče problematike delavcev migrantov, torej Slovenk in Slovencev, ki raje odhajajo na delo v Avstrijo, kakor da so doma na sociali, pa se jim država za to sploh ne zahvali – spet gre za velik problem. V postopku reševanja je že deset let, pa je pri njem slovenska politika neodzivna.
S Ptuja poznam precej sovrstnikov, ki so morali zapustiti Slovenijo. Omenjeni temi ostajata prioriteti mojega delovanja, vendar v tem strokovnem svetu ne nameravam uveljavljati enoumja.
To niso le ljudje, ki delajo v Avstriji, ampak tudi ljudje, ki preko štajerskih lokalnih šerifov gradijo tujo industrijo. Takšen primer smo nazadnje zaznali pri montažerju tovarne Teslinih avtomobilov. Tesla je po pogodbi plačala 55 evrov na uro, delavec pa jih je prejel le pet. Boste pozorni tudi na to problematiko?
Predvsem pri agencijskem delu prihaja do velikih zlorab. Lahko nas je sram, v kakšni državi živimo. Poznam ogromno primerov, ko gredo ljudje z družinami delat v tujino, pa nimajo plačanih prispevkov, od sociale do zdravstvenega zavarovanja. Država je zatajila, ljudje smo postali vse drugo, samo ljudje ne.
Problem pa je tudi to, da poslanci iz vzhodnega dela Slovenije pozabijo, od kod so. Ne me razumeti narobe, podpiram investicije v Ljubljani. A se pri tem sprašujem, zakaj se krčijo sredstva Mariboru in zakaj se lani ni našlo niti nekaj sto tisoč evrov, da bi pomagali Halozam, kjer so vsi kazalci (socialni, ekonomski, gospodarski) katastrofalni in kjer gre za eno najslabše razvitih območij v državi.
Treba je upoštevati skladni regionalni razvoj, tako bi dvignili tudi Štajersko in Pomursko regijo.
