Kako je mogoče, da oseba od banke, ki smo jo zaradi slabega poslovanja reševali državljani, kupi premoženje, vredno dva milijona evrov, brez pravih garancij? V normalnem poslovnem svetu se kaj takega ne more zgoditi, v Sloveniji, državi netransparentnega poslovanja, je to očitno nekaj normalnega.
Uroš Hakl in Sašo Todorović sta skorajda brez lastnega kapitala kupila časnik Večer, zdaj svoje posle širita še z nakupom blagovnih znamk nekdanjega podjetja Delo revije. Uradno dostopni finančni podatki kažejo, da denarja za nakup nimata, prav tako ne sredstev, ki bi jih lahko zastavila za garancijo za najetje morebitnega kredita. Zaradi previsokih stroškov poslovanja sta takoj po prevzemu Večera začela odpuščati, zdaj si bosta stroške s kupljenimi blagovnimi znamkami še zvišala.
Poslovna nesoglasja
Štiriinštirideset blagovnih znamk nekdanjega podjetja Delo revije, kot so Jana, Lady, Stop in druge, je bilo s strani banke NKBM zarubljenih leta 2011. Potem ko so jih prvič neuspešno prodajali na dražbi, jih je od NKBM kupilo njeno hčerinsko podjetje NKBM Leasing za 10,14 milijona evrov. Blagovne znamke so bile nato v lizinškem poslu oddane družbi Salomon, d. o. o. Nekaj let so revije nemoteno izhajale, NKBM Leasing pa je v tem času s strani družbe Salomon prejel 3,5 milijona evrov. A ponovno vrednotenje blagovnih znamk je leta 2015 pokazalo, da je njihova realna vrednost znatno nižja od ocene, ki so jo imeli pri NKBM. Zaradi različnih mnenj o tem, koliko so blagovno znamke vredne in kakšen posel je bil v resnici sklenjen med Kraterjem in NKBM Leasingom, najemni ali lizinški, je prišlo do razdora pogodbe, banka pa je blagovne znamke ponovno poskušala prodati.
Slab novinar, še slabši poslovnež
Ko so pred prodajo na NKBM dali oceniti vrednost blagovnih znamk, so tudi njihovi cenilci ugotovili, da so vredne znatno manj, kot so sami menili. A kot kaže, bankirjev prava vrednost niti ni zanimala. Po dolgih pogajanjih so za kupca izbrali novo ustanovljeno podjetje Princip Media, ki ga zastopa Bojan Požar. Ker je bilo iz uradnih bilanc jasno, da novinar dvomljivega slovesa nima zadostnih sredstev, da bi izpeljal nakup, se je postavilo vprašanje, kdo je njegov partner. Izkazalo se je, da bi denar moral zagotoviti Joc Pečečnik, a ko je spoznal, da Požar v resnici kupuje mačka v žaklju, je od skupnega poslovnega podviga odstopil.
Ob prodaji blagovnih znamk Dela revij je NKBM na sodišču neuspešno poskušala preprečiti izdajanje konkurenčnih revij.
Neodgovorno ravnanje
Ob tem se je v poslovni javnosti pojavilo več vprašanj. Kako je mogoče, da banka ni zahtevala garancij za izvedbo posla? Kako to, da se ni zavarovala, in kako je mogoče, da so zavrnili ponudbo podjetja Salomon, d. o. o., ki je nudilo višjo kupnino in ponudilo tudi garancije v vrednosti kar 30 milijonov evrov? Da je šlo s strani NKBM za slab posel, priča dejstvo, da je položaj zaradi njega izgubil Jure Hartman, ki je do tedaj vodil NKBM Leasing.
A pri NKBM so, namesto da bi poskušali iz slabe situacije iztržiti čim več ter takoj preko pogajanj skleniti posel z edinim resnim ponudnikom, šele po več mesecih organizirali ponovno zbiranje ponudb. Ker revije v tem času niso izhajale, razmere na trgu pa so se spremenile, je vrednost blagovnih znamk Dela revij drastično padla. Če so bile leta 2011 vredne 10 milijonov evrov in še lani okoli štiri milijone, so danes vredne okoli milijon evrov. V zadnjem prodajnem postopku naj bi jih za to vsoto prodali podjetju Večer revije, hčerinskemu podjetju družbe Večer, d. o. o., ki je v lasti Uroša Hakla in Saša Todorovića.
Sredstev nič, kapitala nič
Tako kot propadlo podjetje Princip Media je bila tudi družba Večer revije ustanovljena med samim prodajnim postopkom, z minimalnim ustanovnim kapitalom 7500 evrov. Sredstev nič, kapitala nič. A vodilnih na NKBM to očitno ne moti. Vprašanje je seveda, od kje bo denar prišel in na kakšen način. Vprašanje je tudi, zakaj so v banki, čeprav so objavili, da bo izbran tisti, ki bo ponudil največ, spet ignorirali ponudbo podjetja iz skupine Media24, ki je bila po naših informacijah spet najvišja.
Padec vrednosti blagovnih znamk Dela revij v lastništvu NKBM
10 mio. € 2013
4 mio. € 2015
1 mio. € 2016
Dejstva in naključja
Zakaj je bilo med vsemi ponudniki izbrano podjetje Večer revije, hčerinsko podjetje družbe Večer, ki izdaja istoimenski časnik, je sicer stvar banke, ki je po novem v lasti zasebnega investicijskega sklada Apollo. A nekaj dejstev in naključij vseeno kaže na zanimive povezave. Podjetje Večer, d. o. o., je bilo ustanovljeno lani poleti, lastnika pa sta Uroš Hakl, nekdanji direktor na agenciji Pristop, in Sašo Todorović, nekdanji vodilni mož podjetja T-2. Že ko ju je Pivovarna Laško izbrala za kupca Večera, je v javnosti završalo, od kod jima denar. Mnogi so kot vir financ omenjali strica Uroša Hakla Stanka Polaniča, lastnika Pomgrada in Panvite, kjer je bil včasih predsednik uprave sedanji predsednik stranke SD in minister za kmetijstvo Dejan Židan. Spet drugi so kot vir financ omenjali skupino Pristop, ki naj bi z nakupom dnevnika povečala svoj vpliv v slovenskem medijskem prostoru.
Ozadje
Po nedavnem nakupu blagovnih znamk Dela revij so se te govorice še okrepile. Kot pravi naš vir, naj bi bile blagovne znamke »nagrada« za posredovanje Pristopa pri prodaji NKBM skladu Apollo. Le-ta naj bi prav v teh dneh končno postal lastnik NKBM, za katerega bo skupaj z EBRD odštel 250 milijonov evrov. Glede nato, da je NKBM v letu 2015 ustvarila več kot 30 milijonov evrov dobička, je že jasno, da so lastniki sklada sklenili zanje izjemno dober posel. Da je pri prodaji NKBM sodeloval tudi Pristop, ni skrivnost. Kot je poročal Reporter, je bil za projekt zadolžen višji svetovalec Žiga Čebulj, ki je bil, preden je prišel na Pristop, svetovalec Boruta Pahorja v času, ko je bil ta predsednik vlade, bil pa je tudi svetovalec Franca Križaniča, ko je bil ta finančni minister in je načrtoval reševanje NKBM z denarjem državnih podjetij.
Tako kot pri nakupu Večera tudi pri nakupu blagovnih znamk Dela revij ni verjetno, da se bo dejanski financer posla pojavil v lastniški strukturi ali v formalnih organih odločanja, kar je z vidika transparentnosti poslovanja in neodvisnosti novinarskega dela sila problematično. Vprašati se je namreč treba, kaj mu lahko podjetje brez denarja in drugih sredstev ponudi v zameno, razen vpliva na javnost.
