In znova se je v tej naši državi zgodilo, kar se ne bi smelo – upnik je namreč v slovenski zakonodaji gospodar postopka. Ne upniku ne sodišču se ni zdelo kruto in nesmiselno, da gredo zaradi tako majhnega dolga v nepremičninsko izvršbo. Ne sodnica ne upnik, pa tudi ne kupec stanovanja, niso pomislili, da s tem uničujejo življenje nekega človeka, življenje in življenjski trud Zlatke Olah ter njene družine. Mar Zlatka zaman protestira pred piranskim sodiščem? Je komu mar njena stiska? Do kdaj bo zakonodaja, o kateri se vsi strinjajo, da jo je treba spremeniti, ljudem jemala streho nad glavo?
Zlatki Olah, ki se je v preteklosti ukvarjala z gostinstvom, so se okoli leta 2006 začeli nad poslom in zasebnim življenjem zbirati temni oblaki. »Dobili smo evro, začela se je gospodarska kriza, prepovedano je postalo kajenje v lokalih, posli so šli slabo, nato pa je prišlo še do nesrečnih okoliščin v zasebnem življenju. S tedanjim partnerjem je šlo vse po zlu, začeli so se kopičiti dolgovi – na koncu sem dolgovala celih 41.000 evrov.« Dolžna je bila državi, Petrolu in upravniku stanovanjskega bloka, v katerem je živela.
»Lokal sem zaprla, odločila sem se, da si bom počasi uredila življenje. Pomagala mi je hčerka, ki z otrokoma že pet let živi pri meni. Upnikom sva redno vračali obveznosti in se ves čas trudili po svojih najboljših močeh. Vendar pa mi jo je zakonodaja, ki je v resnici do konca nehumana, ki pred seboj očitno noče videti posameznika in ne želi pogledati v obraz človeku v stiski ter skupaj z njim poiskati razumno rešitev, v zadnji fazi resnično zagodla. Družba Petrol se je odločila, da bo s pomočjo piranskega sodišča svoj dolg (ostalo je samo še 4000 evrov, v trenutku zahteve pa samo 2800 evrov, ker sem medtem plačala še en obrok) izterjala z izvršbo.«
Upnik je dal izdelati cenitveno poročilo, in v njem so okoli 70 kvadratnih metrov veliko stanovanje v Luciji ocenili na 155.500 evrov. Zahtevi za izvršbo na nepremičnino se je nato pridružilo še šest upnikov, ki jim je bila Zlatka dolžna le po nekaj sto evrov.
Ponižujoči protest pred sodiščem
Že štiri mesece Zlatka vsako sredo protestira pred sodiščem na Tartinijevem trgu. Večkrat je tudi prespala pred njim. Pravi, da mimo nje mirno in brez slabe vesti hodijo sodniki. »Tudi mlada sodnica Tina Benčič, ki je brez razumnega in človeškega premisleka določila prodajo mojega stanovanja. Petnajstega maja 2015 je bilo stanovanje prodano, čeprav bi lahko poplačali dolg že s prodajo pokritega parkirišča, ki je bilo vredno več kot 17.000 evrov,« s solzami v očeh pripoveduje Zlatka.
Po pravni poti je Zlatka doslej z odvetnikom, ki jo zastopa pro bono, naredila vse, kar je bilo mogoče. »Sodišče nas je obvestilo, da bo dražbo, ki je bila razpisana za maj 2015, preložilo na julij, a je kljub temu že maja prišlo do javne dražbe. Tako sem v hipu, ne da bi bila o tem obveščena, izgubila stanovanje in garažo,« poudarja Zlatka.
Po črki zakona je seveda vse prav. Predsednica piranskega okrajnega sodišča Nataša Tomazini Tonejc na vsa vprašanja o (ne)humanosti takšne odločitve odgovarja: »Kljub pritožbam dolžnice oziroma njenega pooblaščenega odvetnika so vsi sklepi pravnomočni. Zoper dolžnico se zdaj vodi tudi postopek deložacije na predlog kupca nepremičnine, saj slednja ni prostovoljno zapustila in izročila stanovanja.«
Kupec stanovanja, ki je doma v Trebnjem, zahteva izselitev družine. Od začetka marca je Zlatka pred sodiščem vse dneve, in to vse do tistega usodnega 22. aprila, ko naj bi jo deložirali iz stanovanja. »Skupaj z menoj bodo na ulici končali tudi moj vnuk in vnukinja ter hčerka Dona, ki je mati samohranilka. Vsa moja družina, za katero živim in diham in za katere dom sem garala vsa ta leta. Najprej sem 13 let delala v Švici. Dono sem puščala pri mami in jo ves ta čas neizmerno pogrešala. Potem sem garala doma in vse, kar sem imela, vložila v posel na Obali. Lepo smo živeli in upala sem, da bom nekega dne zasluženo uživala z vnukoma. Potem so se stvari nekoliko zapletle, a bi se zagotovo slej ko prej tudi razpletle. Najbolj me žalosti to, da sva s hčerko dolgove redno odplačevali. Dona je ves čas pridno delala, čeprav sta jo uničevala stres in skrb, da bosta njena otroka končala na ulici. Plačati bi morali le še tistih 2800 evrov in agonija bi se končala. Saj se je v teh težkih časih marsikomu zgodilo, da ga je življenje pahnilo v hudo stisko. Jaz sem bila kos tem težavam in prepričana sem bila, da se nama bo s hčerko uspelo izkopati iz najhujšega. Nato pa naju je doletela grožnja deložacije. Dono je to popolnoma strlo. Strah jo je za otroka. Tudi sama sem zaradi vsega, kar nas je doletelo, zbolela. Imam težave s srcem, skoraj nič ne spim, jemljem zdravila. A nekaj vem: samo mrtvo me lahko odnesejo iz stanovanja.«
Upnik je gospodar postopka
Na žalostnem primeru Zlatke Olah smo se lahko znova prepričali, da zakonodaja, ki dopušča, da se zaradi manjšega dolga, ki ga dolžnik ni bil sposoben plačati, na dražbi proda hiša in družino vrže na cesto, očitno še vedno jemlje svoj davek.
Mnogi se bodo ob tem spomnili zgodbe družine Vaskirić, ki je leta 2012 ostala brez doma zaradi 124 evrov dolga. Sledilo je še veliko podobnih zgodb. Takšno reševanje problemov z dolgom je očitno ustaljena praksa slovenskih sodišč. Sodstvo se ob tem vedno brani, da je takšno ravnanje sodišča pravno neoporečno in zakonito. Pojasnjujejo, da je osnovno in izključno vodilo izvršilnega postopka poplačilo upnika. Upnik je torej gospodar postopka in pika.
»Na roko jim gre tudi dejstvo, da zakon ne določa najnižjega zneska izvršbe na nepremičnino. Moj primer nikakor ni osamljen, saj so za še nižje zneske dolgov prodajali cele hiše in stanovanja. Očitno je to praksa slovenskih sodišč. V zvezku, v katerega se podpisujejo podporniki mojega protesta, je navedenih kar nekaj podobnih zgodb. A ljudje se ne želijo izpostavljati tako, kot sem se izpostavila jaz. Sram jih je in vse to jih ponižuje. Seveda jih, saj ponižuje tudi mene. A jaz sem se odločila, da se bom borila do zadnjega atoma moči. Ker se bojim, da je ta zakonodaja v korist mnogim, tudi tistim, ki tako pridejo do poceni stanovanj. Celo dvema varuhinjama človekovih pravic ni uspelo vplivati na to, da bi se ta nečloveška zakonodaja končno spremenila. Očitno bo moja žrtev le še ena v nizu mnogih,« se boji Zlatka.
Nekdanja varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik je že leta 2012 opozarjala na pomanjkljivost te zakonodaje. Slovenska vlada se je takrat z njo strinjala in ministrstvu za pravosodje naložila, naj pripravi spremembe zakonodaje, tako da bi ta varovala tudi dolžnika, ne pa da človeka potisne na rob preživetja. S tem, da je treba nekaj spremeniti, se je strinjalo tudi ustavno sodišče. A se kljub temu ni nič spremenilo. Tudi sedanja varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer je že večkrat trkala na vest zakonodajalcev zaradi nesmiselnosti nepremičninske izvršbe, kadar gre za poplačilo majhnih dolgov. Tudi ona že nekaj časa opozarja, da bi morali to zakonodajo čim prej spremeniti.
Decembra lani je znova opozorila, da učinkovitost izvršilnega postopka ne sme biti le v službi varstva interesa upnika, temveč mora zagotavljati tudi temu sorazmerno varstvo dolžnika. Posebej je poudarila, da je treba upoštevati višino terjatve, ki naj se poplača v izvršilnem postopku. Veljavna izvršilna zakonodaja seveda ni ustavno sporna, zagotovo pa ni edina možna. Zato je varuhinja človekovih pravic ministrstvu za pravosodje znova predlagala, naj pristopi k pripravi takšnih rešitev izvršilne zakonodaje, da ne bi prišlo do izvršbe na nepremičnino, ki je običajno tudi dolžnikov dom in njegovo edino premoženje.
Tudi dom Zlatke Olah je njeno edino premoženje in manjkal je le kanček zdrave pameti, da se razplet teh problemov ne bi končal tako tragično. Kaj pa če bo še bolj tragičen? Ali v resnici potrebujemo tragedije, da nas opozorijo na to, da se pri tako usodnih odločitvah ne moremo ukvarjati samo s papirji in zakoni, da je treba človeku, ki ga vse to zadeva, pogledati v oči in razmisliti o njegovi usodi?
