Mobilna verzija
11.56 26. maj 2017

Presenetljiva odkritja o slovenskih čebelah

Anton Komat/revija Zarja
Posodobljeno: 14.45 / 29.2.2016

Napadi na slovenske čebelarje in domači med ne pojenjajo. Nenehno objavljajo dodatne »dokaze«, da je naš med »zastrupljen« in da so čebelarji druščina, ki ni vredna zaupanja javnosti. Strinjam se, da je treba odpraviti nepravilnosti in sankcionirati vse kršitve zakonodaje, vendar kar je preveč, je preveč.

Kranjska čebela

Foto: Wikipedia

Gromovit medijski trušč okrog »zastrupljenega« medu namreč ni v nikakršnem sorazmerju z zdravstvenimi tveganji, ki jih prinaša industrijska hrana na policah supermarketov. Ali za koktajle pesticidov v uvoženem sadju in zelenjavi, ki so posamezno v »varnih odmerkih«, ne veljata aditivni in sinergični učinek?

So čebele v Sloveniji res lačne in v stresu, pa še preveč jih imamo?

»Strokovnjakom« priporočam več branja znanstvenih virov in več širine pri obravnavanju problemov v javnosti. Pri nas se je namreč prijela sila nevarna družbena praksa: kadar je treba nekaj storiti, nenadoma vsi postanejo »strokovnjaki«, ki nekaj preučujejo, običajno na drugi decimalki. Vse po načelu »Rim gori, senat pa razpravlja«. Tako metodološki racionalizem preide v popoln iracionalizem, po domače rečeno – v bedarijo. Priče smo konfliktu med resnico in metodo, ki ima za posledico prodajanje »strokovnih mnenj« najboljšemu plačniku, to pa je praviloma kapital. Primerov v Sloveniji je mnogo na vseh področjih našega življenja.

Strup in ne zdravilo proti varoji!

Ne vem, od kod se je pojavil napačen izraz »zdravilo proti varoji«, ki se ves čas rola po medijih. Varoja je zajedavec (parazit) iz skupine pršic (Acarina), in to zunanji zajedavec (ektoparazit), ki sesa hemolimfo čebel, ki je analogna naši krvi. Torej je krvoses, kot so pri človeku npr. komarji, klopi, bolhe, uši in stenice. Proti tem nadlogam uporabljajo nevarne kemikalije, torej strupe. Imenujejo se biocidi (ubijalci življenja) in njihovo uporabo regulira direktiva evropskega parlamenta 98/8/EC, pri nas pa zakon o kemikalijah (Ul RS, 36/99). Med biocide je uvrščenih 23 skupin strupov (pri nas je v uporabi več kot 600 pripravkov), med njimi so v 18. skupino uvrščeni insekticidi, akaricidi in pripravki za nadzor drugih členonožcev. Torej strupi za ubijanje pršic (akaricidi) spadajo v 18. skupino biocidov.

čebele, panj

Kraj dogodka so si ogledali dežurni iz Nacionalnega veterinarskega inštituta, veterinarske inšpekcije in policije. Foto: Arhiv Svet24

Seveda je blagoglasneje govoriti o »zdravilih« proti varoji, kakor pa o strupih, ubijalcih življenja. Rad bi vas opozoril, da so nekoč vse strupe proti škodljivcem imenovali biocidi, jih kasneje preimenovali v pesticide (ubijalci škodljivcev), in ker je bil zven besede še vedno zlovešč, so končno dobili lepše zveneče ime, fitofarmacevtska sredstva – FFS. Nekoč so strupe prodajali zaripli dedci v modrih haljah, sedaj FFS prodaja urejeno osebje v belih haljah, ki ima bleščečo farmacevtsko avro. Vse za boljši vtis na kupca, ki morda prezre mrtvaško glavo na embalaži. 

Če ima vaš pes težave z bolhami ali klopi, mu pač kupite »zdravilno« ovratnico. Te ovratnice so običajno prepojene s pripravkom, ki vsebuje aktivno snov permetrin ali kakšen drug sintetičen strup iz skupine piretroidov. Seveda ne veste, da je permetrin biocid in hkrati močan hormonski motilec za človeka. Spomnite se na to v trenutkih, ko vaš otrok nežno objema svojega kužka. Prav tako vsebujejo biocide pršila proti insektom za domačo uporabo, ki jih prodajajo celo kot »okolju prijazna«!? Od kdaj je strup prijazen do okolja, naj vam pojasnijo »strokovnjaki«, ki ga zagovarjajo. 

Posvetimo se čebelam 

Pustimo ob strani med in čebelarje, pa tudi še en butast ekonomističen pogled (ki je, mimogrede, glavni vzvod medenega škandala): med kot blago in čebelarji kot ponudniki tega blaga na trgu. Posvetimo se raje čebeli. Naj bo končno ona v srčiki dogajanja. Zapustimo že enkrat nevaren antropocentrični idiotizem, ki nam prinaša toliko zla in kaotičnih posledic, ter spregovorimo o življenju čebele. Kranjska čebela, sivka, Apis mellifera carnica, sicer uživa v Sloveniji najvišje pravno varstvo, vendar bolj na papirju in v besedah. Žalostno, vendar resnično.
Biolog dr. Franc Potočnik mi je januarja 2016 poslal nekaj svojih študij o kranjski čebeli in pazljivo sem jih prebral. Kajti Franci ni zgolj običajen dr. biologije, temveč sila pronicljiv um, ki vidi stvari, ki jih drugi ne opazijo ali pa jih gledajo in nočejo videti. Ker bi bilo že govoriti, kaj šele pisati o njih preveč tvegano za njihovo kariero. No, ker Franci ne sodi med konformiste, je po uveljavljeni slovenski navadi večkrat dobil »pomoč od zgoraj«. Kogar štrli ven, je nujno treba potlačiti dol, da ne vznemirja oblasti in konformistične večine. Dr. Potočnik se je lotil teme z naslovom »Možni vplivi gostote čebeljih družin na pridelavo medu, zdravstveno stanje čebel ter prostoživeče vrste opraševalcev, s poudarkom na razmere v Sloveniji«. Naj povzamem njegove ugotovitve.

Presenetljive ugotovitve dr. Potočnika

Čebele moramo ekosistemsko obravnavati skupaj s prostoživečimi opraševalci. Že tu se zatakne. Prostoživečih opraševalcev, med katere spadajo čebele samotarke, čmrlji, metulji in muhe trepetalke, naj bi bilo v Sloveniji več kot tisoč vrst. To je zgolj groba ocena, saj nimamo vseh temeljnih taksonomskih raziskav (opisa vrst) niti ekoloških študij, ki bi obravnavale njihovo pojavnost in življenje. Nič ne vemo o prostoru in njegovi nosilni kapaciteti za opraševalce, ki se iz leta v leto spreminja. Pri čebelah vemo, da letni donos medu na panj zelo variira, ker je odvisen od števila panjev ter sprememb pašnih in vremenskih razmer. Od njih je odvisna pridelava medu, od najmanj tisoč ton (leta 2012) do največ 2500 ton (leta 2001).

Imamo preveč panjev?

V povprečju imamo v Sloveniji 150.000 panjev s povprečnim pridelkom 12 kg medu na panj, kar tudi niha – od 6 do 16 kg. Če naše stanje primerjamo z drugimi državami EU, dobimo presenetljiv uvid. Pri nas imamo 8,24 panja/ km2, pred nami so zgolj Malta, Madžarska in Grčija. Grški in malteški podatki so pretirani, zato nam ostane zgolj rekorderka Madžarska z 11,71 panja/km2. Toda Madžari premorejo kar dve tretjini vseh akacijevih gozdov v EU, zato se z njimi ne moremo primerjati. Presenetljivo je dejstvo, da države EU, ki imajo od dva- do trikrat manj panjev/km2, pridelajo: Italija in Hrvaška 1,78-krat več, Avstrija pa 1,34-krat več medu na panj kot Slovenija.

Še nekaj pomembnega, letni donos medu/km2 je pri nas med najvišjimi v Evropi, kar pa še zdaleč ne velja za donos na panj. Očitno je v igri velik pritisk na pašne vire, in to daje misliti, da je nosilna kapaciteta okolja za čebele v Sloveniji že dosežena, če ne celo presežena. Skratka da nastaja problem medvrstne tekmovalnosti čebel s prostoživečimi opraševalci in znotrajvrstne med čebelami za vire hrane. Posledica sta relativno pomanjkanje hrane in stres čebel, ki se kaže v zmanjšani odpornosti proti boleznim in parazitom ter povečanju zimskih izgub. »Ali ni 150.000 sedanjih panjev za Slovenijo preveč, da ne govorim o ciljnih 220.000 panjih?« se sprašuje dr. Potočnik, ki marsikomu zveni heretično.

Kaj se dogaja s slovenskimi metulji?

Naj dodam svoje domisleke. Verjetno bi bilo rešljivo, če bi se družno lotili zla z imenom pesticidi in neumnih antropogenih dejanj, kot sta polivanje gnojevke po travnikih in (pre)zgodnja košnja. Kje še lahko vidimo bujno cvetoč travnik razen v odmaknjenih predelih? Kaj se dogaja z našimi metulji? Spominjam se mladosti, ko smo otroci tekali po livadah za barvitimi metulji. Bilo jih je na stotine, kaj pa danes? Srečen sem, če vidim citrončka spomladi, nekaj belinov poleti in osamljenega koprivarja jeseni. Kje so prelepi cekinčki in modrini, ljubke zorice in pisančki ter barviti senožetniki? Polivanje gnojnice pospeši rast trav, ki zatrejo cvetnice; prezgodnja košnja pa redkim preživelim onemogoči semenjenje in s tem preživetje. Ker je na travnikih zaradi človeške neumnosti in pohlepa čedalje manj čebelje paše, se te zatekajo na njive, polne pesticidov, z vsemi posledicami.

Brez skrbi, med ni strupen!

Dr. Potočnik predlaga, da se lokalno prevelike koncentracije panjev lahko reši z njihovo prostorsko razporeditvijo v gozdovih in na območjih nad tisoč metri nadmorske višine (11,2 odstotka površine Slovenije), kjer jih je bore malo in tudi gozdna paša ni optimalno izkoriščena. Zasajanje medonosnih rastlin je hvalevredno dejanje, čeprav se dogaja tudi vnos tujerodnih medonosnih rastlin, celo invazivnih.
Prodaja slovenskega medu se je po medijskem udaru prepolovila, torej bo pri čebelarjih obtičalo več kot tisoč ton neprodanega medu. S tem bo hudo prizadeta še zadnja kmetijska panoga, ki omogoča samooskrbo naroda. Uzurpatorju, ki so mu na poti slovenski med, čebelarji in predvsem kranjska sivka, je v prvi bitki uspelo. Toda ne v vojni, ki je pred nami, in tudi ne pri meni ter številnih drugih. Da naberejo letno pridelavo medu, naše čebele preletijo razdaljo okrog 500 milijard kilometrov, kot da bi 12-milijonkrat obletele Zemljo ali opravile 630.000-kratno pot do Lune in nazaj. Neizmerno občudujem ta mala bitja, ki žive ob nas, in tudi vzorne čebelarje, ki skrbe zanje.

Čas je za malico in privoščil si bom medeni priboljšek z doma pečenim kruhom ter medom iz slovenskih logov. Dober tek želim tudi vam! Brez skrbi, ne boste se zastrupili z medom, temveč z besedami lobijev in izdelki korporacij, če jim še vedno zaupate!


Značke: čebele , stres , med

Vaš prispevek