Nataša Pirc Musar: 'Če ne gre Renata, grem jaz!'

Pred dnevi smo poročali o sporu med predsednico Natašo Pirc Musar in generalno sekretarko Renato Brunskole naše največje humanitarne organizacije, Rdečega križa Slovenije (RKS). O težavah, s katerimi se srečujejo na RKS, o srži spora med Pirc Musarjevo in Brunskoletovo in o medijskem obračunavanju, se je z nami pogovarjala predsednica Rdečega križa.

Arsen Perić/M24

Nataša Pirc Musar: »Če bodo rekli, da so zadovoljni z Renatinim delom, in ne bodo izglasovali razrešitve, bom odstopila.«

Od kod izvira spor med vami in Renato Brunskole?

Glavnina spora se vrti okoli načina dela. Jaz sem navajena sprejemati in iskati rešitve, navajena sem stvari porivati naprej. Delovanje generalne sekretarke je zame izrazito prepočasno in premalo agilno. V glavnem se ne strinjava okrog načinov dela, kako prestrukturirati strokovno službo na RKS, kaj narediti za območna združenja. Pol leta sem se ukvarjala s tem, kako ta voz vsaj malo poriniti naprej. RKS je največja humanitarna organizacija v Sloveniji. Ni se še prestrukturirala v neke moderne načine dela. Velikokrat rečem, da je tanker, ki ga je težko obrniti, ni hidrogliser, in jaz se tega dobro zavedam.

Preprosto sem pol leta konstantno govorila: naredimo program za prostovoljce po prvem migracijskem valu, naredimo finančno konstrukcijo za praznovanje 150. obletnice RKS, potem imamo evropsko prvenstvo v tekmovanju iz prve pomoči. Renato sem prosila, da naredi plan dela za leto 2016. Ko plana dela nisem dobila, sem ga naredila sama. Pa nisem postavljala rokov z danes na jutri. Postavila sem povsem realne roke. In s tem sem se ukvarjala vsakodnevno. Je pa to težko, ker jaz nisem zaposlena na RKS, medtem ko ona je. Če primerjam z gospodarsko družbo, je njena funkcija podobna funkciji izvršnega direktorja. Pa daleč od tega, da si želim gospodarsko družbo, čeprav mi tudi to nekateri očitajo. Vendar princip dela, ko imaš pod seboj 15 ljudi v centrali in 71 ljudi na Debelem rtiču, ni več enak društvu s tremi prostovoljci, ampak je to velika organizacija, ki potrebuje menedžiranje delovnih procesov. Velikokrat sva se pogovarjali o teh stvareh – kako in na kakšen način stvari urediti – in največkrat se je zgodilo to, da sva se znašli v obrnjeni vlogi. Ona se je ukvarjala s predsedniškimi zadolžitvami, kot je hoditi po proslavah, po terenu, na ministrstva … V tem je odlična, nimam kaj reči, ampak to je naloga predsednika. Medtem pa sem se jaz v hiši ukvarjala s finančnimi stvarmi.

Nikoli se nisva sprli zaradi Debelega rtiča. Lahko tudi zagotovim, da gospa Brunskole ni nikoli naredila nobene finančne malverzacije. Niti ne evra odtujila, tudi ne jaz ali kdorkoli drug. Gre za nekompatibilnost karakterjev. Preprosto moj tempo ni tempo Renate Brunskole. Po sestankih, ki trajajo po pet, šest ur in nimajo neke strukture ter na koncu sklepov, sem prišla do ugotovitve, da tako ne morem več delati.

Pravite, da tako ne morete več delati. Kaj pa sledi, če generalna sekretarka ne bo razrešena?

Povem vam, kar sem povedala tudi svojemu članstvu. Če Renata Brunskole ne bo razrešena, bom odstopila jaz. Ker tako ne gre, in s tem nimam nobenih težav. To odgovornost prevzemam nase. Če bodo rekli, da so zadovoljni z Renatinim delom, in ne bodo izglasovali razrešitve, bom odstopila. Ne bom se šla več teh bitk. Te stvari, ki so zdaj prihajale v javnost, te neresnice in izmišljotine … Vedno sem se zavzemala, da se stvari rešijo najprej znotraj hiše, in ne vidim razloga, zakaj se moramo prek medijev zdaj klofutati. Stvari je treba zdaj zapeljati v mirne vode. Jaz lahko vsem, ki donirajo RKS, zagotovim, da finančnih malverzacij ni, da projekti, ki so, potekajo normalno. Potrudila se bom še ta mesec normalno opravljati svojo funkcijo, in če bo glavni odbor 29. februarja odločil v prid gospe Brunskole, bo pač tukaj moja zgodba zaključena in z glavo skozi zid zagotovo ne mislim iti. V to sem šla z iskrenimi nameni. Mislila sem, da bo to hobi, pa je žal skala na hrbtu.

Nataša Pirc Musar: »Delovanje generalne sekretarke je zame izrazito prepočasno in premalo agilno.«

Kaj pravite na izjave Renate Brunskole, da ne sme komentirati ničesar, kar se dogaja na RKS?

Tukaj me je gospa Brunskole žal popolnoma narobe razumela. Mi smo imeli pretekli teden sejo glavnega odbora, na kateri smo se pogovarjali o tem zapletu in mojem predlogu za razrešitev. In generalna sekretarka ni članica tega odbora. Sporočila sem ji samo to, da nima pristojnosti dajati izjav v zvezi z glavnim odborom in postopki, ki tečejo. Ne more zadev komentirati nekdo, ki ni član organa.

Kakšni so zdaj postopki, predlagali ste nekrivdno razrešitev gospe Brunskole?

Funkcija generalne sekretarke je mandatna funkcija, in to ni redno delovno razmerje za nedoločen čas. Tako kot lahko v gospodarski družbi skupščina reče direktorjem, da z njimi niso zadovoljni, in potem skupščina to izglasuje, je tudi pri nas tako, da če vidimo, da ne gre skupaj, je lahko generalni sekretar nekrivdno razrešen, kakršen je v tem primeru tudi moj predlog. Renati ne očitam nobenih napak, ki bi lahko privedle do krivdne razrešitve, ampak preprosto ne delujeva tako, kot bi si jaz želela.

Kako pa je z mladinskim zdraviliščem in letoviščem Debeli rtič?

Zgrajeno je bilo leta 1966. Od prvega dne pa do danes je pod okriljem društva. Leti 1966 in 2016, to mi verjetno lahko daste prav, sta svetlobna leta narazen, kar zadeva modernizacijo delovnih procesov. In že zadnji dve leti se v RKS ukvarjajo s tem, kako statusno preoblikovati letovišče, da bo z vidika tega, kar se danes dogaja v humanitarnih organizacijah in na področju gospodarske dejavnosti, vzdržno. Te debate tečejo že dve leti, torej so se začele leto in pol, preden sem prišla v organizacijo. Ko sem prišla, sem slišala precej zlobnih govoric, da si želim privatizirati mladinsko letovišče in celo da to želi narediti moj mož. Ali si predstavljate nespametneža, ki bi prišel na funkcijo predsednika in bi to naredil zase? Pa saj to bi bil trojni strel v moje koleno. Tisto, kar pa je moja želja, je najti ustrezno statusno obliko, ki bo omogočala ustrezno poračunavanje DDV-ja in prijavljanje na razpise. Društvo namreč ne more kandidirati na vseh razpisih, ki pa jih je na trgu kar nekaj. Zagotovo pa, karkoli bo, bo v stoodstotni lasti Rdečega križa. Naša želja na koncu je, da gre še več kot 15 tisoč otrok na leto letovat na Debeli rtič, in če bo kadarkoli kakšen dobiček, da se ga prelije nazaj v humanitarno poslanstvo organizacije. Tako delajo tudi v tujini. To, kar se zdaj očita RKS, da se gremo mi neki biznis – ja, lepo vas prosim. Od leta 1966 na Debelem rtiču ne počnemo nič drugega, kot organiziramo počitnice za otroke in starostnike.

Kaj pa tisti domnevno sporni račun, ki ste ga za svoje delo izdali v zavodu Info hiša?

S partnerico v odvetniški pisarni imava dogovor, da nobena ne dela nič za svoj lastni transakcijski račun, da vse, kar delava, delava na račun podjetja. In imava tudi nevladno organizacijo Info hiša, ki se ukvarja s projekti, kot je dostop do javnih informacij in podobno. Ker je moj honorar 500 evrov neto, sem RKS prosila, ali lahko ta denar dam na ta neprofitni zavod, in ne na svoj transakcijski račun. In potem smo to naredili. Pozneje so se v računovodstvu posvetovali in mi povedali, da ker gre za mojo osebno storitev, ne morem tega opraviti prek podjetja, in sem vrnila vse do zadnjega centa, spremenili smo pogodbe, in zdaj to dobivam na svoj transakcijski račun.

Kako gledate na pritiske javnosti na RKS?

Popolnoma razumem, da je RKS bolj na udaru javnosti, predvsem zato, ker smo desna roka države ob naravnih nesrečah. Izvajamo tri velika javna pooblastila – prvo pomoč, krvodajalstvo in združevanje družinskih vezi –, za kar seveda dobimo od države tudi nekaj denarne pomoči. Tudi druge organizacije jo, pa niso deležne takšnih pritiskov. Vse to moram vzeti v zakup, ker gre za staro organizacijo, ki je bila vse bolj na očeh, tudi zaradi tega, kar se je v preteklosti dogajalo. Veste, ta nahrbtnik, ki sem si ga jaz dala na rame, in ne nazadnje tudi Renata, je težak. Ni lahko popravljati stvari za nazaj. Marsikaj v RKS ni bilo dobro, vendar zagotavljam, da pod mojim vodstvom ne bom dovolila finančnih malverzacij in jih tudi ni Renata.

Med pogovorom ste omenili, da bi se moral RKS prestrukturirati. Če sem prav razumel, iti v korak s časom. O kakšni reorganizaciji ste govorili?

Odkar sem na RKS, vidim, da eno oviro predstavlja tudi organizacijska struktura. RKS je zveza območnih združenj. Teh imamo 56 in vsako združenje je samostojna pravna oseba, kar pomeni 56 transakcijskih računov, 56 statutov, 56 predsednikov ... To je za tako majhno Slovenijo prerazvejana struktura in posledično je pretočnost informacij slabša, vsako združenje ima neka svoja pravila, v katera se ne smem vpletati. Gre za precej pravno-statusnih problemov, kako ta tanker hitreje obrniti. Ena od mojih idej je, da bi naredili regijska združenja. Moja vizija je, da bi lahko na regijskem združenju imeli zaposlenih več ljudi, tako pa imamo zdaj sekretarje, ki morajo vedeti vse o krvodajalstvu, vse o prvi pomoči, vse o razdeljevanju hrane, in mora en človek, ki je zaposlen na majhnem območnem združenju, vedeti popolnoma vse. Če bi imelo vsako regijsko združenje zaposlenih več profesionalcev, od katerih bi vsak skrbel za svoje področje, bi se stvari premikale hitreje. Toda to je odločitev zbora članov. Na tem področju smo malo zaspali, moram priznati.

Očitalo se vam je, da ste sredi največje migracijske krize odšli na dopust v Avstralijo.

Arsen Perić/M24

Nedopustno je, da nekdo javnosti razkriva moje povsem zasebne aktivnosti. A naj vam povem, da je bila najhujša migrantska kriza oktobra in novembra (rekord 13.800 migrantov v enem dnevu). Takrat sem bila za vse sama in sem zaradi odsotnosti generalne sekretarke opravljala dve službi, svojo v odvetniški pisarni in še na Rdečem križu. Na RKS nisem redno zaposlena, to je častna funkcija, zato je dopust res moja osebna odločitev. Nadomeščala me je podpredsednica z vsemi pooblastili in migrantski tok se je iz rekordov v letu 2015 znižal na 2000–4000 migrantov na dan. Vse je v moji odsotnosti potekalo nemoteno.

Kako se sicer potek migracijske krize kaže na delu RKS?

Dejstvo je, da javna pooblastila, ki jih RKS ima, mora izvajati in jih tudi z vsem srcem izvajamo. Pa tudi prostovoljci, na katere sem neizmerno ponosna. Še danes imamo v Dobovi in na Šentilju 24-urna dežurstva. Migracijska kriza je za nas nekaj povsem novega, saj smo se do zdaj ukvarjali s pomočjo ob naravnih nesrečah. In tukaj se je pokazalo, da je RKS lahko odličen partner državi. Ne nazadnje imamo svoje logistične centre. Tukaj smo pokazali, kaj pomeni organizacija, in tudi država ve, da bo vedno v nas imela partnerja in zaveznika. Res pa je, da smo v tej krizi izjemno dobro sodelovali z Adro, Karitasom, Slovensko filantropijo. V času največje krize (do 31. 12. 2015) smo imeli na terenu skupno 2500 prostovoljcev. Za primerjavo: Karitas jih je imel 1300, Slovenska filantropija 790 in tukaj se vidita velikost in moč organizacije. In vedno bomo priskočili na pomoč vsakomur, ki nas bo potreboval. To je naše poslanstvo, jaz pa sem odgovorna, da ta voz namazano teče. In če nimam pod seboj somišljenika, potem ne gre.