Nastanek tržiškega Peka sega v leto 1903, ko je njegove temelje postavil Peter Kozina. Leta 1906 je ustanovil čevljarsko delavnico v Tržiču, ki ji je leta 1911 sledila tudi prva slovenska tovarna za proizvodnjo obutve. Podjetje je v naslednjih desetletjih zraslo v enega izmed glavnih predstavnikov domače obutvene industrije.
Uspešno podjetje
Leta 1977 je Peko zaposloval celo 5288 ljudi in proizvedel 3,7 milijona parov čevljev. Sodil je med največja podjetja v nekdanji Jugoslaviji in med največje proizvajalce obutve v mednarodnih merilih. A s propadom skupnega jugoslovanskega trga so se v tržiški tovarni začeli težki časi. Zvrstilo se je več poskusov sanacije, obseg proizvodnje in število zaposlenih sta se vztrajno manjšala. Toda še leta 2011 je Marta Gorjup Brejc, ki je tri mandate vodila reševanje tega podjetja,trdila, da zapušča vzorno urejeno, nezadolženo, z nepremičninami bogato veliko podjetje, z razvejeno lastno maloprodajno mrežo. A Peko, katerega dejavnost temelji na izdelavi visokokakovostnih čevljev z usnjenimi podplati, se ni uspel kosati s poceni čevlji z Vzhoda in je vsako leto ustvarjal večjo izgubo iz poslovanja.
Reševanje
Od leta 2011 so se na vrhu Peka zamenjale tri uprave, ki so poskušale vsaka na svoj način obrniti negativne poslovne trende in obdržati priznano blagovno znamko. Pripravljeni so bili številni načrti prestrukturiranja in izvedene mnoge racionalizacije, s katerimi se je v petih letih število Pekovih zaposlenih v Sloveniji s 430 zmanjšalo na 156.
Propadla prodaja
Uprava Peka pod vodstvom Janeza Sajovica je ugotovila, da podjetje za sanacijo potrebuje 12 milijonov evrov, a jih je od države dobila le 6 za reprogramiranje kreditov. Stekli tudi postopki za prodajo državnega deleža v Peku. Interesentov za Peko, zlasti za njegovo razvejeno trgovsko mrežo v državah nekdanje Jugoslavije, takrat ni manjkalo. Marca 2013 je državna komisija za prodajo kot najboljšega ponudnika izbrala podjetje Osimpex, ki pa je zaradi naloženih dodatnih pogojev s strani države maja 2013 od nakupa Peka odstopilo.
Prelaganje odgovornosti
V Peku so velik del odgovornosti za stečaj podjetja pripisali NLB, v banki pa so s prstom pokazali na vodstvo podjetja, ki naj ne bi pripravilo kvalitetnega poslovnega načrta. Izpostavili so tudi, da so bili Peku pripravljeni dati premostitveni kredit. Slavko Despotović je pozneje izjavil, da so bili pogoji kredita za Peko popolnoma nesprejemljivi.
Zadnji poskusi reševanja
Zaradi dolgotrajnih postopkov je Peku medtem že zmanjkalo tudi denarja za redno proizvodnjo, ki odtlej zaradi likvidnostnih težav ni bila več optimalna. Podjetje se je tako vse od pomladi 2013 soočalo s pravo agonijo. Z drugačnim pristopom je Peko poskušal rešiti tudi Slavko Despotović, ki je vodenje Peka prevzel junija 2013. V dolgotrajnih pogovorih z bankami je sredstva za nakup materiala za proizvodnjo iskal v prodaji poslovno nepotrebnih nepremičnin in tudi trgovin. Vse do lanskega poletja pa z bankami ni uspel najti skupnega jezika.
Zaplet
Despotović je banke večkrat poskušal prepričati s poslovnim načrtom, zaradi neodobrenih obratnih sredstev pa je bila proizvodnja motena že od lanskega februarja. Ko so Despotovića odstavili, je menil, da je še imel možnosti, da bi prepričal banke, in da je bil njegov odpoklic preuranjen. Na njegovo mesto je kot začasni prvi mož prišel Andrej Šuštaršič, predsednik nadzornega sveta.
Stečaj
Novi nadzorni svet je tedaj na čelo Peka znova postavil novega moža, Matjaža Delopsta, ki je bil kot bivši direktor Alpine dobro seznanjen z delovanjem obutvene branže. Tudi njemu kljub povsem spremenjenemu načrtu finančnega in poslovnega prestrukturiranja ni uspelo prepričati bank in posledično lastnikov, ki bi morali prispevati novo finančno injekcijo. 18. januarja je bil tako vložen predlog za stečaj podjetja, 21. januarja se je uradno začel tudi postopek, prejšnji petek pa je stečajna upraviteljica že napovedala, da nadaljevanje proizvodnje ni mogoče. Delo bo izgubilo še zadnjih 156 delavcev.
