Vas okolica zaradi bližnjega sorodstva s poslanko SDS Evo Irgl obravnava kako drugače? Biti bližnji politika najbrž prinaša neke vrsto izpostavljenost. Kako jo doživljate? Imate občutek, da so vam dali kakšno etiketo?
Ne, sploh ne. V Vipavi me poznajo tako, kot sem bila in še vedno sem, in zaradi dejstva, da je Eva poslanka, se odnos do mene ni spremenil, ker se tudi moj do njih ni. Sicer pa je to bolj vprašanje za koga, ki od zunaj vidi ta razmerja. Jaz se nisem spremenila zaradi tega, seveda pa sem ponosna na svojo sestro in njeno delo, predvsem na področju človekovih pravic.
Ali s stranko SDS simpatizirate zato, ker je njena članica tudi vaša sestra, ali so vam tudi sicer blizu njena načela, delovanje?
S stranko, natančneje z njenimi vrednotami, načeli in delovanjem simpatiziram že zelo dolgo. Še preden je bila SDS. Že kot otroka me je zanimalo vse, kar se dogaja v zvezi z našo Slovenijo, saj smo se doma veliko pogovarjali o stanju v državi in družbi (sredina 80 let). Z načeli SDS se lahko popolnoma poistovetim, ker bi tako živela, tudi če ne bi bila članica stranke. Zdi se mi, da tako živim tudi po svoji vesti.
Kdo so ljudje, s katerimi se radi družite? Koliko vam pomeni njihova politična pripadnost?
Rada sem v družbi ljudi, ki delijo oziroma spoštujejo moja mnenja in nazore, čeprav so sami drugačnega prepričanja. Demokratičnost zame pomeni raznolikost pogledov na določena vprašanja, nikakor pa ne pojmovanja slednje na način, da je v njih samo ena stran absolutno pravilna.
Zadnje čase, ko je stranka SDS precej na udaru, kot tudi njen Janez Janša, ali čutite iz okolice več pritiska?
Morda, vendar jaz svojih stališč in prepričanj ne menjam. Zame je samo ena resnica.
»Glasno« in trdno stojite za svojo strankarsko pripadnostjo. Ob tem doživljate podporo enako opredeljenih, glasni pa so tudi tisti, ki so proti politiki SDS in Janezu Janši. Kako se spoprijemate s tem?
Če bi bili v naši družbi vsi pokončni in trdni, do takega stanja v družbi in vsesplošnega razvrednotenja ne bi prišlo.
Pokončne drže ni težko ohranjati, če si prepričan o svojih dejanjih, ki sledijo vrednotam. Verjetno so k temu pripomogle tudi izkušnje in preizkušnje (operacija tumorja v možganih in vse posledice, ki jih je ta pustil), zaradi katerih sem postala notranje močnejša in samozavestnejša. Veliko je pripomogel tudi študij splošnega jezikoslovja in teologije. Seveda pa je najpomembnejša vzgoja, ki sem je bila deležna v družini.
Slovenstvo je zame vrednota, za katero pa se moramo vztrajno truditi; ohranjati in skrbeti moramo za svoj jezik, ki predstavlja vrh naše samobitnosti. Nima vsak narod te sreče, da bi njegov jezik postal uradni jezik v državi, v kateri se govori, nima možnosti, da bi se razvijal na vseh ravneh in področjih.
Tudi sami ste precej aktivni v javnosti. S čim se ukvarjate?
Zaposlena sem kot šolska knjižničarka. V župniji poučujem verouk dve skupini otrok. Drugače pa je moja ljubezen petje: nekdaj petje v zboru, zdaj pa že nekaj let solistično. Brez slednjega bi bilo moje življenje precej pusto in prazno.
S sestro ste menda zelo povezani. Je še danes tako in kaj najraje počneta skupaj?
Nazadnje sva doma spet skušali nekaj zapeti dvoglasno, pa sva se kot v otroštvu že po nekaj taktih začeli prerekati, katera niža, ni v ritmu, da jaz vedno začnem previsoko, Eva pa zame prenizko, enkrat prehitro, drugič prepočasi … Da, veliko sva se ob tem nasmejali.
