Vladimir Makuc se je rodil leta 1925 v Solkanu pri Gorici. Po šolanju na goriškem učiteljišču je odšel v partizane, po vojni pa je končal Šolo za umetno obrt, doštudiral na ljubljanski likovni akademiji ter po diplomi opravil še specialko za restavratorstvo.
Izpopolnjeval se je pri grafiku Johnnyju Friedlaenderju v Parizu. Četrt stoletja se je posvečal predvsem grafičnemu ustvarjanju, pozneje pa tudi slikarstvu in snovanju tridimenzionalnih objektov.
Veliko je razstavljal doma in v tujini ter prejel vrsto nagrad, med njimi malo in veliko Prešernovo nagrado in Jakopičevo nagrado ter glavno nagrado na bienalu slovenske grafike.
Njegova umetnost izhaja iz njegove navezanosti na primorski oziroma mediteranski svet v najširšem smislu. Makuc se je v svojem ustvarjanju posvetil različnim tehnikam ter ikonografskim in simbolnim motivom. Značilnosti njegovega ustvarjanja sestavljajo prizorišča in bitja iz narave, prostori in navade odmaknjenega, podeželskega življenja in starodavne tradicije. Umetnik je raziskoval različne grafične pristope, lotil pa se je tudi slikarstva, kiparstva, tapiserije in keramike.
Veliko je razstavljal doma in v tujini ter prejel vrsto nagrad, med njimi malo in veliko Prešernovo nagrado in Jakopičevo nagrado ter glavno nagrado na bienalu slovenske grafike. Leta 1959 je dobil tudi prvo nagrado za grafiko na bienalu v Aleksandriji. Lani je za življenjsko delo prejel Župančičevo nagrado, ki jo podeljuje Mestna občina Ljubljana, predsednik republike Borut Pahor pa ga je odlikoval s srebrnim redom za zasluge.
Kot so v predsednikovem uradu zapisali v obrazložitvi, je Makucu, ki je eden najbolj prepoznavnih slovenskih umetnikov z izvirnim in izpiljenim likovnim svetom, namenil odlikovanje za izjemen opus in neumorno iskrenost izvirnega ustvarjalnega izraza.
