V Drami Slovenskega narodnega gledališča Maribor, kjer je bil s kratko prekinitvijo zaposlen od septembra 1977, je Novak odigral več kot 70, večinoma nosilnih, dramskih vlog. V letošnji sezoni je nastopal v uprizoritvi Višnjev vrt režiserja Gaborja Tompe in ponedeljkova ponovitev je bila uradno njegov zadnji nastop na mariborskem odru pred odhodom v pokoj. Igralski kolegi so ga na koncu predstave počastili z nagovorom, polnim zahval, in poslovilnim darilom, kar je 64-letnika vidno ganilo.
Pogoje za upokojitev je izpolnil marca, a če bi sam odločal, bi še naprej delal. "Glede na slovensko gledališko prakso sem imel željo ostati, a so se v vodstvu Drame in gledališča odločili, da zame v naslednji sezoni ni vloge in to sem sprejel kot dano dejstvo," je povedal. "Tudi to je prav, saj so konec koncev za mano mladi, za katere je zdaj čas. Res jim želim, kot sem dejal včeraj na odru, da bi igrali čim več vlog z imeni. Da bi imeli to srečo, kot smo jo imeli igralci moje generacije," je dodal.
Ničesar ne obžaluje
Položaj igralca se je namreč po njegovih ocenah v zadnjih letih močno poslabšal. "Gledam te naše mlade kolege, ki so vsi po vrsti delavni, delajo dobre stvari, a nimajo po odločitvi vrhov te države možnosti niti napredovanja. Apelira se na državljane, naj zategujejo pasove, ti, ki to govorijo, pa hranijo svoja sredstva v Panami," je dejal.
Ko gleda nazaj na pot, ki jo je prehodil, Novak pravi, da ničesar ne obžaluje. "Za nič mi ni žal in grem v penzijo v glavnem z dobrimi občutki," je dejal. Upa, da bo dobil priložnost vsaj za kakšno gostovanje v svoji matični hiši. "Vsekakor pa si bom zdaj privoščil malo počitka," je dodal.
Širši javnosti je znan s filmskega platna
Vlado Novak se je rodil leta 1952 v Mariboru, kjer je leta 1974 diplomiral na prvi stopnji Visoke ekonomsko-komercialne šole v Mariboru in se še isto leto vpisal na AGRFT v Ljubljani. Naslednje leto je moral v vojsko in po vrnitvi je najprej nekaj časa delal v Tovarni avtomobilov Maribor.
Podobna usoda kot Novaka v SNG Maribor najverjetneje čaka tudi njegova igralska vrstnika Petra Boštjančiča in Milado Kalezić.
Igralska žilica ga ni pustila na miru, zato je nadaljeval z igranjem in študijem. Prvo vlogo v poklicnem gledališču je leta 1972 odigral v Drami SNG Maribor, vmes bil eno leto član Primorskega dramskega gledališča v Novi Gorici, s sezono 1977/1978 pa je tudi uradno postal član Drame SNG Maribor. Leta 1981 je absolviral študij na AGRFT in leta 1995 diplomiral.
Tisto leto je zaradi razhajanj z vodstvom mariborskega gledališča postal član Slovenskega ljudskega gledališča Celje, leta 1996 pa se je vrnil v Dramo SNG Maribor kot v. d. umetniškega vodje za pol leta in nato nadaljeval svoje delo kot igralec.
Za svoje delo je med drugim prejel leta 1985 nagrado Prešernovega sklada, leta 2013 Glazerjevo nagrado in leto kasneje Borštnikov prstan. Med drugim se je odlikoval z vlogo Simona Vebra in Volodje v Velikem briljantnem valčku, Janningsa v Modrem angelu, Willyja Lomana v Smrti trgovskega potnika, gospoda Jurdaina v Plemenitem meščanu in Berangerja v Nosorogih. Širši javnosti je znan s filmskega platna, predvsem v vlogi mehanika Gajaša v Petelinjem zajtrku.
